Avtor: Miran Černec
V Kočevju je 3. avgusta 1930 potekala osrednja slovesnost ob 600-letnici naselitve nemških Kočevarjev na Kranjsko. Kočevarji, katerih predniki so v 14. stoletju prišli na takrat še neobljudeno Kočevsko kot kmetje, so stoletja živeli v tesnem stiku s Slovenci na nemškem jezikovnem otoku med Belo krajino in osrednjo Dolenjsko. Tu so zgradili vasi in kultivirali zemljo, vseskozi pa tudi skrbno ohranjali svoje etnične posebnosti.
Stoletni stik slovenske in kočevarske skupnosti je obogatil obe, kar je priznavala tudi Kraljevina Jugoslavija, ki je Kočevarje obravnavala kot enakopravne državljane in jim omogočala ohranjanje njihove kulturne dediščine. Ob 600-letnici njihove naselitve so tako potekale številne prireditve, slovesnost v Kočevju pa je potekala pod pokroviteljstvom kraljeve družine Karadžordžević in ob prisotnosti predstavnikov slovenskega javnega življenja.
Po okupaciji Kraljevine so Kočevarji, takrat jih je bilo še okoli 15.000, tudi sami postali žrtve nemškega in italijanskega režima – v sklopu Hitlerjeve politike »Domov v Rajh – Heim ins Reich« so jih namreč brez posebnih debat izselili na Štajersko in v druge dele Rajha, in na njihovih stoletnih domačijah jih je ostalo le malo. Po vojni jim vrnitve ni dovolila niti titoistična oblast, temveč jih je, ogromno večino, izgnala iz Jugoslavije ter Kočevsko načrtno opustošila.
V samostojni Sloveniji se spomin na Kočevarje in njihovo dediščino vendarle vse bolj vrača v javno zavest.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
