Avtor: Peter Colnar
V Gradcu so zbrani plemiči sodniki 16. februarja 1457 priznali vitezu Janu Vitovcu pravico do celjskih posestev in gradov. Takšnemu cesarjevemu ukazu se niso pokorili samo nekateri oskrbniki in so odklonili prisego.
Ko je leta 1456 pod mečem zarotnika v Beogradu padel zadnji celjski grof Ulrih, se je vnel boj za njegovo zapuščino, ki je bila ogromna. Celjani so imeli po več posestev in gradov na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in na Hrvaškem. Po dedni pogodbi iz leta 1443 so bili Habsburžani glavni dediči Celjskih.
To pogodbo so poskušali ovreči ogrski kralj Ladislav, vojvoda Albreht IV., goriški grof Ivan in Frankopani. Vsi Ulrihovi vazali, dvorniki, vitezi in svetovalci pa so prisegli njegovi vdovi Katarini, da dediščine ne bodo nikomur izročili, dokler Katarina ne bo dobila vdovskega deleža.
Katarina je izbrala za vojskovodjo celjske grofije viteza Jana Vitovca in ta se je začel pogajati s Habsburžani ter za veliko denarja in posestev prestopil v sovražni tabor. Cesar mu je podelil plemstvo in naziv barona, med drugim pa mu je podaril tudi Gornji celjski grad in Spodnji celjski grad v mestu, tako da je dobil v svoje roke tudi celjsko zastavo.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracije.
