Avtor: Miran Černec, L. B.
V Beogradu, prestolnici Kraljevine Jugoslavije, se je 20. februarja 1933 začel sodni proces proti 12 slovenskim rodoljubom in udeležencem t. i. šenčurskih dogodkov, množičnih protestov proti velesrbskemu režimu kralja Aleksandra I.
Proces je bil eden najvidnejših simbolov zatiranja slovenske narodne identitete v času »šestojanuarske diktature« 1929–1935, saj so se med njim na zatožni klopi našli posamezniki, ki so maja 1932 v Šenčurju skupaj s tisoči drugih Slovencev nenasilno demonstrirali za konec diktature in večjo avtonomijo Dravske banovine, pa tudi za samostojno slovensko republiko.
Beograjski režim je aretiral 12 mož, ki naj bi bili proteste organizirali – med njimi nekdanjega poslanca Janeza Brodarja, kranjskega župnika Matijo Škerbca, kasnejšega šenčurskega župana Antona Umnika, in druge patriote.
Obtoženi so bili, da so s pozivi po samostojni Sloveniji rušili državno ureditev, za kar so bili nekateri od njih obsojeni na zaporne kazni. Po padcu diktature leta 1935 so se obsojenci vrnili v javno življenje kot zmagovalci – a največja preizkušnja jih je šele čakala.
Ob okupaciji leta 1941 so jih kot vidne člane stranke SLS na Gorenjskem preganjali nacisti, med revolucijo pa so jih vzeli na tarčo še komunisti ter od 12-erice umorili Umnika in Vombergarja, številne druge pa prisilili v emigracijo. Po letu 1945 je bila zgodba teh zgodnjih borcev za samostojno Slovenijo zamolčana.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
