Avtor: Miran Černec, L. B.
V okolici Št. Ruperta so partizani 14. februarja 1944 ugrabili in odpeljali v svoje taborišče Marijo Grebenc iz Ravnika, ker je po vaseh prodajala salezijanske protikomunistične knjižice. Po dveh dneh zasliševanja ji je uspelo pobegniti in zatekla se je v Ljubljano, kjer je svojo zgodbo zaupala časnikarjem.
Iz njenega pričevanja je mogoče še enkrat razbrati, da so partizani s svojimi ujetnicami ravnali precej neusmiljeno; Grebenčeva je bila namreč v taborišču priča umora 20-letnice iz Žužemberka, ki so jo pobili s puškinimi kopiti.
Obe dekleti so sicer obtoževali, da »opravljata kurirsko službo za domobrance«, kar pa sta zanikali tudi pod grožnjo smrti in kljub obljubam, da bosta ostali pri življenju, če priznata in vstopita med partizane.
Znano je sicer, da je protirevolucionarna stran v nasprotju s komunistično branila tradicionalno vlogo žensk in jih ni izpostavljala niti v vojaških niti v kurirskih vrstah, zato so bile obtožbe partizanov o »domobranskih kurirkah« najverjetneje le projekcija njihovih lastnih izkušenj.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
