Avtor: Metod Berlec
Sredi maja 1991 so se v Poljčah sešli člani razširjenega predsedstva in ključni ministri Republike Slovenije, poveljniki teritorialne obrambe in posebnih enot policije ter na predlog ministra Janeza Janše potrdili smernice za obrambo Slovenije v primeru agresije t. i. Jugoslovanske ljudske armade.
Spomnimo. 5. maja 1991 je začel veljati slovenski zakon o vojaški dolžnosti. Odrejal je, da slovenski državljani služijo vojaški rok v teritorialni obrambi in organih za notranje zadeve in ne več v JLA. Vojaški rok je bil določen na sedem mesecev. Zakon o obrambi in zaščiti je bil sprejet 29. marca 1991. Določil je, da se bo Slovenija branila z oboroženim bojem in da njeno obrambo predstavljajo oborožene sile (TO RS), narodna zaščita in enote za zveze.
Za popolnjevanje teh je bila uzakonjena splošna vojaška dolžnost. Zakon je dopuščal ugovor vesti in predvidel možnost služenja vojaškega roka brez orožja ali v nadomestni civilni službi. Na podlagi tega je ministrstvo za obrambo pod vodstvom Janeza Janše začelo pripravljati prva dva centra za usposabljanje slovenskih vojaških obveznikov, in sicer v Pekrah pri Mariboru in na Igu pri Ljubljani.
V Poljčah o obrambnih načrtih
V Poljčah pri Begunjah se je 13. maja 1991 sešlo razširjeno predsedstvo republike s predstavniki sekretariatov za notranje in za obrambne zadeve. Republiški sekretar za obrambo Janez Janša jim je predstavil več scenarijev reševanja krize v Jugoslaviji.
Dokument, ki ga je že v drugi polovici aprila pripravil Janša, zajema šest variant osamosvajanja, ki so razdeljene na tri različne sklope.
Od prvega, ki zajema dogovorno razdruževanje z Jugoslavijo, prek drugega, to je poskusa preprečitve razdruževanja s silo, ki ima dve varianti, enostavno in grobo, do tretjega sklopa, ki predvideva pretežno enostransko razdruževanje in ima štiri variante: operativno pripravljenost, delno mobilizacijo in pasivno asistenco, polno mobilizacijo in aktivno asistenco ter kombinirano varianto.
Pri realizaciji prve, druge in tretje variante je predvideval, da federacija odgovori s silo. Kot je lansko leto na spominski slovesnosti v Poljčah dejal predsednik vlade Janez Janša, je bil to čas, »ko smo s težko muko spravili čez takratno skupščino obrambni proračun, zakon o obrambi, zakon o vojaški dolžnosti.
Ko se je končno začelo z zadnjo fazo priprav na usposabljanje prvih vojakov v slovenski zgodovini, je bil to čas, ko smo začeli upati, da bomo mogoče nekaj od tega orožja, ki je bilo odvzeto slovenski teritorialni obrambi leto prej, vendarle pravočasno dobili nazaj. To je bil čas, ko se je slovenska TO skupaj s slovensko policijo aktivno pripravljala na obrambo domovine«.
Za efektivni prevzem oblasti
Janša je ob tem spomnil, da se je pol leta pred tem, prav tako v Poljčah, sešla vladajoča koalicija in se odločila za plebiscit o osamosvojitvi države. Dva tedna pred vnovičnim sestankom v Poljčah in sprejetjem smernic pa je Demosova koalicija znova pretehtala položaj, in čeprav je bilo veliko tveganj in nasprotovanj, odločila, da bo osamosvojitev izvedena dejansko, tako da Slovenija tudi efektivno prevzame oblast.
»Vsi smo vedeli, da bo to pomenilo spopad z JLA.« Kot je poudaril Janša, je bil to čas, ko smo bili sami, saj sta se takratna Evropa in svet, na katera smo računali, ukvarjala s tem, kako ohraniti Jugoslavijo enotno. »Kljub temu smo sprejeli smernice, kjer je jasno opisalo, ne le da se bomo uprli, ampak kako se bomo uprli in kako bomo skušali izkoristiti svoje strateške prednosti, da se bomo bojevali doma in da imamo za sabo enotno odločitev ljudstva.«
Pojasnil je, da so smernice sprejeli enotno, čeprav je bilo pred tem veliko razprave in vprašanj. Na podlagi teh smernic je nato delovala Slovenija 26. junija 1991 in organizirala obrambo. Že pred tem so se v smernicah pripravili na različne variante, med drugim na oboroženo agresijo in odpor proti njej ter osvoboditev države.
Policija in teritorialna obramba sta po oblikovanju smernic izdelali vrsto detajlnih načrtov, med drugim, kako zavzeti skladišča orožja in zavarovati mejne prehode, predvsem pa kako okrepiti moštvo. Na tej podlagi je bilo vpoklicanih 5.000 rezervistov.
»Iz njih smo formirali jurišne odrede po območnih štabih in večino bojnih akcij so v junijski in julijski vojni uspešno opravili prav ti jurišniki.« Kot je lani maja poudaril Janša, se danes morda komu vse to zdi enostavno, vendar pa v tistih časih nikakor ni bilo.
»Vsi, ki smo se pred 30 leti zbrali na tem mestu, smo se zavedali, da gre zares in da nosimo na ramenih velikansko odgovornost za usodo odločitve, ki jo je ljudstvo izglasovalo na plebiscitu.«
Potrditev smernic na predsedstvu
Na podlagi obrambnega sestanka v Poljčah je Predsedstvo Republike Slovenije 15. maja 1991 sprejelo smernice za obrambo Slovenije. V vadbenih centrih na Igu in v Pekrah so tedaj začeli izobraževati prvih 120 oziroma 180 slovenskih vojakov. Na podlagi tega današnja Slovenska vojska 15. maj praznuje kot dan Slovenske vojske.
Smernice, ki jih je predsedstvu razložil republiški sekretar Janez Janša, so bile obravnavane pod drugo točko, ki se je glasila Uresničevanje plebiscitne odločitve o suverenosti in samostojnosti RS. »V skladu s smernicami bo predsedstvo sklepalo o začetku izvajanja posamezne aktivnosti glede na politično in varnostno situacijo v procesu uresničevanja plebiscitne odločitve, tako da bodo posamezni ukrepi uresničeni, če bo to potrebno.«
Tako je dobrega pol meseca po sestanku Demosovih prvakov na Račjem otoku tudi znotraj razširjenega predsedstva Republike Slovenije prišlo do svojevrstnega zavedanja resnosti situacije in prevzemanja polne odgovornosti za projekt osamosvojitve, vključno z morebitno posledico oboroženega odpora oziroma obrambe ter zavarovanja plebiscitarne odločitve.
Pritiski JLA in dogajanje v Pekrah
Seveda je vse to močno motilo zvezno armado. General JLA Konrad Kolšek je 21. maja 1991 na srečanju v Ljubljani zahteval od Lojzeta Peterleta, Dušana Pluta in Janeza Janše seznam nabornikov in zaprtje učnih centrov TO na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru.
Delegat oboroženih sil v slovenski skupščini Milan Aksentijević pa je v javnem pismu dan po srečanju ocenil obisk delegacije JLA pri slovenskem vodstvu kot zadnjo možnost za mirno rešitev spora. A že nekaj dni kasneje je bila Slovenija na robu vojaškega spopada z JLA. 23. maja leta 1991 so oklepniki JLA obkolili učni center s prvo generacijo slovenske vojske v Pekrah pri Mariboru.
Prišlo je do prvega incidenta med JLA in slovensko teritorialno obrambo. Do zaostritve je prišlo, ko so teritorialci v bližini centra zajeli dva izvidnika JLA in ju kmalu za tem izpustili. Armada je z oklepniki obkrožila učni center in zahtevala izročitev enote, ki je zajela izvidnika. Med pogovori na mariborski občini je vojska ugrabila načelnika štaba mariborske TO Vladimirja Miloševića in stotnika Milka Ozmeca.
Zato so vsem vojaškim objektom, razen medicinskim ustanovam, izključili telefon in elektriko. Čez dva dni, 25. maja, je vojska oba ugrabljena teritorialca izpustila, vojašnice pa so spet dobile elektriko. Prišlo pa je še do enega incidenta s smrtnim izidom. V Mariboru je oklepnik zvezne armade med demonstracijami pred vojašnico JLA do smrti povozil Mariborčana Josefa Šimčika.
Odkrili spominsko ploščo v Poljčah
Predsednik vlade Janez Janša, minister za obrambo Matej Tonin in načelnik Republiškega štaba TO med osamosvojitveno vojno Janez Slapar so lani maja v Poljčah odkrili spominsko ploščo, posvečeno dogodkom izpred 30 let. Maja 1991 so bile namreč na tem mestu sprejete smernice za obrambo Slovenije.
Kot je zapisano na spominski plošči, so se maja 1991 v Poljčah sešli člani razširjenega predsedstva in ključni ministri Vlade RS, poveljniki teritorialne obrambe in posebnih enot policije ter na predlog ministra za obrambo potrdili smernice za obrambo Slovenije v primeru agresije Jugoslovanske ljudske armade.
Smernice so bile 26. junija 1991 ob napadu JLA uporabljene kot strateški dokument v vojni za Slovenijo. V njej so slovenske obrambne sile ubranile domovino in porazile agresorsko jugoslovansko armado. Slovesnosti v Poljčah so se poleg predsednika vlade Janeza Janše udeležili tudi minister za obrambo Matej Tonin, minister za notranje zadeve Aleš Hojs, generalni direktor policije Anton Olaj, državni sekretar Bojan Pograjc, minister za notranje zadeve v času osamosvajanja Igor Bavčar in še nekateri drugi akterji tistega časa.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
