Avtor: M. B., STA, Ivo Žajdela
Ustavno sodišče Republike Slovenije je zavrnilo ustavno pritožbo Vide Svetek na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da ne dopusti revizije obsodbe njenega očeta Viktorja Habiča pred partizanskim vojaškim sodiščem leta 1943. Med drugim je pritrdilo stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da je bilo vojaško sodišče del takratnega sodnega sistema, njegove sodbe pa veljavne. Seveda, gre za škandalozno odločitev ustavnega sodišča demokratične države, na kar je v svojem ločenem mnenju opozoril ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič.
Habiča je izredno vojaško sodišče Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije 11. oktobra 1943 obsodilo za kaznivo dejanje narodnega izdajstva in mu izreklo smrtno kazen, ki je bila po razglasitvi sodbe tudi izvršena. Njegova hči je zoper sodbo na vrhovno sodišče vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v njej pa med drugim zatrjevala, da sodišče, ki je sodilo njenemu očetu, ni bilo zakonito sodišče, temveč je šlo le za predstavo za javnost.
Škandalozna odločitev Vrhovnega sodišča RS
Vrhovno sodišče je v odločitvi, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ugotovilo, da je bilo omenjeno vojaško sodišče ustanovljeno z odlokom glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije 8. oktobra 1943, pri čemer da iz sodne prakse izhaja, da tako ustavno kot vrhovno sodišče na ta način ustanovljena sodišča obravnavajo kot sodišča, ki so delovala med vojno. Takšna sodišča naj bi bila del takratnega sodnega sistema, njihove sodbe pa veljavne.
Zavrnilo je tudi očitek Svetkove, da dejanja, za katera je bil obsojen njen oče, niso bila kazniva in da niso bila predpisana z zakonom. Tovrstna kazniva dejanja so bila kazniva tako po odloku o zaščiti slovenskega naroda, ki velja za prvi kazenski materialni predpis v okviru narodnoosvobodilnega gibanja v Jugoslaviji kot tudi po kazenskem zakoniku za Kraljevino Jugoslavijo, so zapisali vrhovni sodniki. Ti so ugotovili še, da je bil Habič član t. i. vaške straže in da so bila pri sojenju izpeljana ustrezna procesna dejanja.
Škandalozno odločitev podpre tudi US RS
Svetkova je zoper odločitev vrhovnega sodišča vložila ustavno pritožbo, v njej pa navedla podobne očitke kot v zavrnjeni zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri tem je vrhovnemu sodišču očitala, da njene zahteve ni obravnavalo ustrezno ter da ji je s tem kršilo človekove pravice.
Ustavni sodniki so v odločitvi, s katero so zavrnili ustavno pritožbo, stališčem vrhovnega sodišča pritrdili, hkrati pa tudi ocenili, da vrhovno sodišče pri odločanju ni kršilo človekovih pravic Svetkove. Med drugim so zapisali, da se lahko procesna dejanja določenega sodišča presojajo zgolj v luči prava, kakršno je bilo uveljavljeno v času sprejemanja odločitev sodišča.
»To pomeni, da merilo presoje stališč vrhovnega sodišča, ki se nanašajo na medvojno sojenje, ne izvira iz današnjega pojmovanja vsebine človekove pravice,« so zapisali. Ocenili so tudi, da so bila kazniva dejanja, za katera so sodili Habiču, kazniva po vseh splošnih načelih civiliziranih narodov.
S petimi glasovi za in dvema proti
Ustavno sodišče je odločitev sprejelo s petimi glasovi za in dvema proti. Za so glasovali sodniki Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa Klemen Jaklič in Marijan Pavčnik, ki sta podala tudi ločeni mnenji. Rok Svetlič in Marko Šorli sta bila iz odločanja izločena.
Jaklič je v ločenem mnenju med drugim zapisal, da v primeru vojaškega sodišča ni šlo za legitimno sodišče. »V civiliziranem svetu se pristojnost sojenja brez izjeme lahko izvaja le v okviru države,« noben zasebnik ali parcialna skupina zasebnikov »pa si nikoli in nikjer ne more lastiti sodne pristojnosti, kaj šele pristojnosti sodnega odvzema življenja«. Akterji v kočevskem procesu po njegovem mnenju tako niso imeli sodne oblasti. Pavčnik pa je ocenil, da v konkretnem primeru nimajo dovolj gradiva, da bi presodili, ali je bil postopek v celoti pravno korekten.
Zločinskost »kočevskega procesa«
Mi smo se ob tem spomnili na knjigo pokojnega publicista Ive A. Staniča, ki je v samozaložbi leta 2008 izdal knjigo »Kočevski proces 1943« in jo je podnaslovil »Največja medvojna drama Slovencev«. V knjigi so zbrani številni dokumenti, zapisi in pričevanja o tem procesu – zločinu. Še isto leto je za revijo Demokracija recenzijo o tej knjigi napisal eden najboljših poznavalec slovenske polpretekle zgodovine publicist Ivo Žajdela. Njegovo recenzijo te knjige objavljamo v nadaljevanju.
Podobnih in še veliko hujših dram in tragedij, kot je bil t. i. kočevski proces, je bilo med drugo svetovno vojno v Sloveniji seveda še veliko več, gotovo pa je bil kočevski komunistična sodna farsa brez primere. Tako kot je bila njihova revolucija izrazito nasilna ter polna laži in prevar, tako je bil tudi »kočevski proces« eden od elementov revolucionarnega prisvajanja oblasti.
Uradno so »obsodili na smrt« in umorili 15 ujetnikov, v resnici pa so »v senci« »procesa« v množičnih pomorih umorili več sto Slovencev. Od srede septembra do začetka novembra 1943 so komunisti s svojimi vojaškimi organizacijami (partizani, VOS) umorili okoli 600 Slovencev. Prav vsi so bili nedolžni, saj komunisti takrat niso imeli prav nobenega mandata za svoje (zločinsko) početje.
Onemogočili upor
To so počeli po kapitulaciji Italije, potem ko so italijanske okupatorje obzirno pospremili domov. Takrat niso »kaznovali s smrtjo« niti enega italijanskega okupatorja za njihova zločinska dejanja nad Slovenci, saj so vso pozornost in sile usmerili v obračunavanje s političnimi nasprotniki slovenske narodnosti. Čista revolucija torej. Ta se je seveda začela hitro po okupaciji Slovenije leta 1941.
Že prvo leto vojne so komunisti umorili okoli dvesto Slovencev. Leta 1942 so že izvajali množične pomore civilistov in vojnih ujetnikov. Ko so po kapitulaciji Italije za mesec in pol zavladali na Dolenjskem, so vso pozornost usmerili v morijo Slovencev, ki je bila uvertura v povojne pomore.
Zato vsi, ki trdijo, da bi med vojno katoliški del Slovencev lahko sodeloval s komunisti pri uporu proti okupatorju, ne vedo prav nič o dogajanju v tistem času, ali pa, kar je bolj verjetno, jih resnica ne zanima, ampak jih zanima bodisi sprenevedanje (laž), bodisi govorjenje o nekakšnih »lepih, idealnih rešitvah«, kar naj bi bilo »sodelovanje« in »upor proti okupatorju«.
Ne sodelovanja ne vseslovenskega upora ni moglo biti, saj so ga komunisti od samega začetka onemogočali in v kali zatirali. Še huje: s svojim nasiljem so povzročili nekaj najhujšega, kar se lahko narodu zgodi: med okupacijo so povzročili medsebojno sovraštvo in bojevanje.
»Proces« kot krinka
Komunisti so ves čas vojne skrbeli za organiziranje paradržavnih ustanov, kar je bila poleg nasilja glavna značilnost revolucije. Prav nič nenavadno ni, da »kočevskega procesa« do zdaj zgodovinarji niso podrobneje obdelali, saj tudi mnogih drugih pomembnih tem iz časa vojne in revolucije niso; med drugim Edvarda Kardelja, kar bi povsem razgalilo naravo komunistov in njihovih političnih (OF), vojaških organizacij (partizani, VOS) in paravojaških pojavov, kot so bili terenci in aktivisti.
Na »kočevskem procesu« so komunistični »pravniki« 11. oktobra 1943 »obsodili« na smrt petnajst vojnih ujetnikov. Proces je bil uvod v mnoge povojne montirane procese, na katerih obtoženci niso imeli nobene možnosti, da bi dokazovali svojo nedolžnost. Tako kot je bila OF le krinka za revolucijo, tako je bil ta »proces« le krinka za množične pomore vojnih ujetnikov oktobra 1943, v katerih so komunisti umorili okoli 600 ljudi. Po vojni so s pomori le nadaljevali.
»Proces« kot genocid
Ive A. Stanič je v knjigi zbral precej različnega gradiva, ki pa bi ga bilo treba skrbno ovrednotiti, ga postaviti v kontekst medvojnega dogajanja in mu določiti mesto in pomen, ki mu gre. Seveda Stanič ni zgodovinar, zato tudi njegova knjiga ni natančna zgodovinopisna analiza. Je bolj zbirka različnega gradiva ter komentar samega procesa in umorov v njegovi senci.
V knjigi so objavljeni odlomki zapisnikov zasliševanj ujetnikov v Kočevju in sama »sodba« »v imenu slovenske narodne oblasti«. Tudi zgodovinar Tone Ferenc je v svoji sicer odlični knjigi »Dies irae« objavil odlomke zapisnikov zaslišanj ujetnikov, ki pa – objavljeni brez poudarjenih opozoril, da gre za »zapisnike«, narejene pod smrtno grožnjo, ali brez natančnih komentarjev –, lahko pri bralcu povzročijo več škode kot koristi.
Na podatke v »zapisnikih« in v »sodbi« se namreč nikakor ne moremo zanesti, saj so prirejeni ali celo neresnični. Pogosto so komunisti v njih kriminalizirali nekaj, česar nikakor ni mogoče kriminalizirati. Še najmanj pa so smeli to početi oni.
Vse to lahko bralca, ki ne pozna dobro dogajanja med vojno na Slovenskem, hitro zavede v napačna sklepanja in mnenja. Morda se »kočevskega procesa« ni nihče od znanstvenikov lotil tudi zato, ker bi kritična analiza »zapisnika« in »sodbe« pomenila prevelik napor za premajhen končni rezultat.
To je seveda en razlog, drugi pa je, da je »kočevski proces« in vse, kar so takrat komunisti s svojimi organizacijami na Dolenjskem počeli, en sam zločin. Odlika Staničeve knjige so mnoge fotografije, ki jih je zbral avtor, in mnoge med njimi so prvič predstavljene javnosti.
Vir: Demokracija, št. 15/XIII – 10. april 2008
