Razmišljanje o slovenski zgodovini; slovensko narodnostno ozemlje v okviru Svetega rimskega cesarstva 3. del

Avtor: dr. Stane Granda

Z nastankom Svetega rimskega cesarstva (nemške narodnosti) leta 962  je nastal državni okvir, v katerem je do 1806 živela velika večina Slovencev. Nemški vladarji so razdelili obsežna ozemlja domnevno zanesljivim in zvestim fevdalcem.

Ker je morala njegova oblast v veliki meri sloneti na cerkveni organizaciji, med drugim je bila to skupnost pismenih ljudi, so velika strateška posestva zaradi verjetnosti, da ne bodo odtujena, ob križiščih ključnih prometnih smeri podelili škofijam Salzburg, Oglej, Brixen, Bamberg, Freising … Tako obširno ptujsko območje Salzburg, 977 škofjeloško ozemlje, 974 freisinška škofija, kasneje še na Dolenjskem ob Radulji, Brixen 1004, Bled, Bamberg, Beljak 1007 …

Pod različnimi fevdalnimi rodbinami

Ogromna ozemlja so dobile tudi posvetne rodbine Askvinci (sv. Hema), Andeški, Babenberžani, Goriški, Ortenburžani, Spanheimi, Traungauci in drugi. Te so sklepale medsebojne rodbinske zveze, se bojevale za oblikovanje dinastičnih teritorijev (kneževin, vojvodin …), izumirale, običajno na podlagi dednih pogodb v korist preživelih.

V teh bojih so se oblikovale nekatere nove kot na primer grofje Celjski. Zadnja naša velika rodbina so Turjaški. Habsburžani, ki so zaradi šibkosti bili 1273 izvoljeni za nemške cesarje, so preživeli vse. Na našem ozemlju so po letu 1456 dobili posest celjskih, 1500 pa dokončno Goriško.

Ti veliki fevdalci so dele podeljenega ozemlja razdelili svojim fevdnikom, ki so, zlasti ob meji proti Ogrski, današnji Hrvaški, pa tudi zaledju zgradili vrsto gradov. Ker so si pridržali najboljšo obdelovalno zemljo, je bila one, ki so jo v obliki podložnih kmetij dobili kmetje, že v začetku malo.

Položaj pa se je ob naraščanju prebivalstva, tudi zaradi naravnih danosti, obsežnih gozdnih hribovitih območij samo še poslabševal. Ker so bila obsežna nenaseljena območja brez vrednosti in pomena, ni bilo dajatev, so načrtno skrbeli za kolonizacijo.

Tudi z naseljevanjem novih kmetov zlasti iz zahodne Koroške in vzhodne Tirolske. Nastali so nemški jezikovni otoki, ki so bili pri nas do II. svetovne vojne. Najbolj znani so Kočevarji, Soriški Nemci, Belopeški Nemci in v Apaški dolini.

Čeprav so bili pripadniki najvišjega plemstva iz nemškega jezikovnega prostora, pa so v življenju med našimi ljudmi stopali med njimi v določene zveze in povezave. Brez znanja slovenskega jezika, ki je bil tudi del krajinske identitete, ni šlo.

Kot kronski primer, v resnici jih je več, se navaja pozdrav Bernarda Spanheimskega leta 1227 vitezu in pesniku Ulriku Liechtensteinskemu ob vstopu na Koroško: »Buge was primi …«

Razdeljeni med Oglej in Salzburg

V cerkvenem pogledu sta bila na našem ozemlju najpomembnejši patriarhat Oglej in nadškofija Salzburg. Obe instituciji sta dobili v srednjem veku tudi svetno oblast in sta bili tudi kneževini. Poglavitno breme našega kulturnega in političnega prekvaševanja naših prednikov, ki nas je trajno oblikovalo, so opravili samostani.

Sprva benediktinski, tudi prvi misijonski škof sv. Modest je bil njihov pripadnik, v širokem loku ob robu etničnega ozemlja od Štivana preko Innichena, Osoj in Št. Pavla do Monoštra. Znotraj tega je bil edino Gornji Grad, ki se je leta 1461 moral žrtvovati za gospodarsko podlago ustanovitve Ljubljanske škofije.

Kasneje so njihovo vlogo znotraj ozemlja prevzeli cistercijani v Stični, Vetrinju, Kostanjevici, Monoštru in Reinu nad Gradcem. Izjemno pomembni, pa ne za pastoralo, so bili tudi kartuzijani, zlasti evropsko pomembna redovna skupnost v Žičah. Jurklošter ni imel prave sreče, pač pa Bistra in Pleterje, ki še danes živijo.

Med kasnejšimi bi omenili še pripadnike  križnikov in malteške viteze. Ubožni redovi na čelu s frančiškani (minoriti, observanti, kapucini) so znanilci nastanka in delovanja mestnih skupnosti. Med starejšimi ženskimi redovi bi izpostavili zlasti  benediktinke, dominikanke in klarise ter druge.

Čeprav je bila Cerkev latinska, pa je zaradi verskega pouka, spovedovanja in drugih obredov morala uporabljati slovenščino. To je pripomoglo tako k njenemu stalnemu jezikovnemu razvoju kot uveljavljanju nadkrajevnih jezikovnih oblik. O tem nam govorijo slovenski srednjeveški rokopisi (celovški, stiški …).

Pojav slovenskih srednjeveških mest

Najstarejša srednjeveška mesta, če odmislimo obalna, so nastala na Koroškem. Iz antike je preživel kot nekakšna mestna republika, čeprav kar nekaj časa pod oblastjo tamkajšnjih škofov, Trst. Od 1382 je bil habsburški, nikoli se ni podredil Benetkam.

Do leta 1945 je bila slovenska obala med Trstom in Devinom, samega Kopra, ki ima antično dediščino, pa ne moremo stoletja šteti med slovenska mesta. Seveda pa je bil povezan s slovenskim zaledjem. Ljubljana je nastala po zaslugi Spanheimov v 13. stoletju. Tudi Kostanjevica 1252. Njeni privilegiji so bili vzorec tudi za Novo mesto, Metliko …

Do izumrtja 1279 so bili so ena najvplivnejših  in najpomembnejših rodbin na vsem slovenskem ozemlju: od Šentvida na Glini prek Maribora, Gorice vse do Istre. Iz slovenske zgodovine jih lahko izloči samo tisti, ki jo kot tako zanika. Za Štajersko so značilni številni trgi.

Posebno odmeven je nastanek Slovenj Gradca v 12. stoletju, katerega oznaka poudarja nacionalno razliko od takrat že ponemčenega Gradca. Številna  mesta so zrasla na novo v skladu z gospodarskimi, s političnimi in kulturnimi potrebami takratne družbe.

Tipičen je povzdig kar 3 dolenjskih in enega notranjskih trgov v mesta zaradi turških vpadov: Kočevje 1471, Krško, Lož 1477, Višnja Gora 1478.

Razdelitev slovenskega ozemlja na dežele

Kot velika srednjeveška slovenska tragedija je označevan tudi nastanek dežel:  Štajerska, Koroška,  Kranjska, Goriška, Istra in Trst, ki deluje kot samosvoje mesto s povsem slovenskim zaledjem.

Te niso nastale iz sovraštva do Slovencev, katerega ozemlje so povsem razbile, ampak na podlagi vladarskega priznavanja sodne in davčne avtonomije regionalnemu plemstvu. Vsaka dežela je imela poleg ozemlja in dvorca deželnega kneza tudi deželno ustavo, grb in zastavo ter posebno sodišče za plemstvo.

Počasi so se razvijali deželni organi, med njimi tudi deželni stanovi – parlament. Njihova glavna naloga je bila varovati privilegije plemstva, za kar pa so morali popuščati vladarju pri drugih zadevah. Običajno s financiranjem oblasti povezanimi zadevami.

Prelom iz srednjega v novi vek je bil izjemno dramatičen. Napovedal ga je že potres, kuga in kobilice v tragičnem letu 1348, ponovilo se je z najhujšim potresom do zdaj leta 1511.

Omenimo naj, da je bilo neposredno pred iztekom »temnega« obdobja naše in evropske zgodovine odkrito živo srebro v Idriji, ki je postal evropsko in svetovno pomembni rudnik te dragocene in mnogostransko uporabne tekoče kovine.

Boj za prevlado nad slovenskimi deželami

Habsburžani so do popolne oblasti nad deželami s slovenskim prebivalstvom imeli velike težave, saj plemstvo ni bilo vse pripravljeno upoštevati njihove pravice do njih.

Pomagali so si z dednimi pogodbami, medrodbinskimi sporazumi, po katerih družina brez moških potomcev izgubi posest v korist drugega pogodbenika. To bilo enostavno, saj so bile sorodstvene zveze zelo razvejene.

Brez znanja slovenskega jezika, ki je bil tudi del krajinske identitete, ni šlo. Kot kronski primer, v resnici jih je več, se navaja pozdrav Bernarda Spanheimskega (na sliki njegov spomenik v Celovcu) leta 1227 vitezu in pesniku Ulriku Liechtensteinskemu ob vstopu na Koroško: »Buge was primi …« Foto: Wikipedia

Smrt predzadnjega Spanheima je pripeljala v naše dežele celo češkega kralja, njegovega bratranca Otokarja II. Přemysla (1233−1278), ki je zasedel praktično vse slovenske dežele in celo Oglej. Mnogi so kasneje v njem videli zadnjo priložnost za avstrijske Slovane, da se rešijo habsburške nadvlade.

Dejstvo je, da je prav zmaga nad njim dala Habsburžanom zalet za prevzem in več kot poltisočletno vladanje našim deželam. Pripadnike velikega plemstva so pridobivali tako, da so jim dajali v fevd velika in donosna območja ali pa stopali z njimi tudi v druge odnose.

Zadnjo oviro so jim pomenili goriški grofje, ki so imeli v fevdu Slovensko marko (in Belo krajino) ter še nekatera druga območja. Podobno je bilo tudi s celjskimi grofi. Ti so bili nedvomno najpomembnejša rodbina z našega ozemlja.

Meteorski vzpon so začeli kot žovneški gospodje, postali celjski grofje in nato še knezi z jasno tendenco, da tu organizirajo svojo deželo. Izjemno so se angažirali tudi na mednarodnem področju. Bili so v rodbinskih povezavah z najpomembnejšimi evropskimi vladarji.

Celjski grofje so izvali Habsburžane, kar se je končalo z umorom Ulrika II. v Beogradu leta 1456 (na sliki domnevna njegova podoba). Ker ni imel moškega potomca, je njegova posest padla v roke Habsburžanom. Foto: Wikipedia

Iz zaveznikov Habsburžanov so v povezavi s pripadniki njim konkurenčnih plemiških dinastij začeli ogrožati njihove načrte za pridobitev ogrske krone. Kot gospodje hrvaških dežel in ogrski podkralj so direktno izzvali Habsburžane, kar se je končalo z umorom Ulrika II. v Beogradu leta 1456.

Ker ni imel moškega potomca, je njegova posest padla v roke Habsburžanom. Njihova protiavstrijska politika in nedokončan proces organiziranja lastne kneževine sta nekaterim  zgodovinarjem in politikom navdihnila domneve, da so imeli velike aspiracije na slovenskem ozemlju.

Nekateri so videli v njih celo prve Jugoslovane. Druga taka pomembna rodbina  Turjaški, ki so bili najpomembnejši v drugi polovici drugega tisočletja, take napake niso ponovili.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

Več

Zadnji članki