Avtor: Mag. Ivan Sivec
Začetniki celjskih grofov in knezov so živeli na gradu Žovnek nad Braslovčami. Konrad I. Žovneški je bil eden od najbolj priznanih pesnikov 13. stoletja. Med drugim se je udeležil znamenitega viteškega turnirja v Brežah. Ob tem se je kot pravi trubadur nesmrtno zaljubil v poročeno Agnezo Ostroviško. Njegovi štirje sinovi so skušali gospostvo vzeti v svoje roke: z napadi ob svitu, s pravico prve noči, s sokolarjenjem in z dvojnim ubojem.
O tem pripoveduje prva ljudska kronika Andreja (Modesta) Turnškega, katerega prednik je usodno vplival tudi na izid vojne med Rudolfom Habsburškim in češkim kraljem Otokarjem.
Spremno besedo je napisal prof. Franci Kralj:
Nekaj misli o Žovneško – Celjskih
Brez dvoma so bili Žovneško – Celjski najpomembnejša in edina plemiška družina, ki je v srednjem veku stalno bivala na sedanjem slovenskem območju. Ohranjene listine dokazujejo, da so tu dokazano živeli več kot tristo let, vsaj od leta 1130 do atentata na kneza Ulrika II. Celjskega leta 1456..
Kdo so bili Žovneško – Celjski? Najprej moramo ugotoviti, da jih v listinah srečamo najprej kot Savinjske (imenovane po reki Savinji), nato kot Žovneške imenovane po gradu Žovnek in končno kot Celjske imenovane po bivanju na gradu in v trgu Celje. Skoraj 200 let so se imenovali Žovneški, le dobrih sto deset let so bili Celjski, zato je upravičena uporaba naziva (priimka) Žovneško – Celjski. Žal ni znan čas, v katerem so uporabljali naziv Savinjski. V znanih listinah je to le okoli petdeset let, a so v Savinjski dolini nedvomno bivali že pred prvimi znanimi navedbami v ohranjenih listinah.
Ugotovitev izvora Žovneških je zelo zahtevna naloga, ki je do sedaj še ni nihče uspešno rešil. Poskusov, da bi ugotovili začetek žovneškega rodu, je bilo že veliko, vendar pravega uspeha pri tem ni bilo. Nesporno ostaja le dejstvo, da je družina, ki je bila začetnik tistega mogočnega rodu, ki se je končal s knezi Celjskimi, živela v gradu na zahodni strani Savinjske doline pod Dobrovljami v bližini Braslovč.
Nekateri zgodovinarji povezujejo izvor Žovneških z Viljemom I., ki je bil mejni grof Savinjske mejne grofije (marke) in z njegovo ženo Hemo (Ema) po rodu Selško-breške s Koroške rojene v Pilštanju na Kozjanskem ali v Selčah na Koroškem. S porokama z Vovberžankama so se kasneje s to družino Žovneški dejansko tudi povezali.
Brez osnove nista tudi teoriji, da bi Žovneški izvirali iz družine kneza Braslava, ki je živel koncem devetega in mogoče še del desetega stoletja ali da bi izvirali iz družine Preslava, ki je živel okoli leta 1040. Braslav in Preslav bi lahko bila sorodnika, a je bila med njima starostna razlika okoli 150 let.
Omeniti je treba tudi poskuse, da bi izvor Žovneških povezali z Askvinom sorodnikom Eme Krške, ki je po Emini smrti dedoval veliko ozemlje na območju Trbovelj, Radeč in Laškega ter manjše dele v vzhodnem delu Spodnje Savinjske doline.
Najkasneje med letoma 1123 in 1130 pa se Žovneški (takrat še kot Savinjski) prvič listinsko pojavili in od takrat dalje o njih ni nobenega dvoma več. Zanimivo je, da je že prva listinska omemba v zelo ugledni družbi. Prav dejstvo, da Žovneške že zgodaj srečujemo listinsko izpričane v bližini uglednega cerkvenega ali posvetnega plemstva, daje osnovo za trditev, da jih lahko upravičeno uvrščamo med tiste, ki so imeli v takratnem času izjemno velik ugled. Že v prvih listinah so vedno navedeni na zelo visokem mestu takoj za najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki in med posvetnimi dostojanstveniki takoj za grofi.
Prvi znani predstavnik žovneškega rodu je bil Gebhard I., v listini napisani med letoma 1123 in 1130 naveden kot Savinjski. Živel je vsaj še leta 1144. Gebhard II. je bil leta 1173 že naveden kot Žovneški in je živel vsaj še leta 1228. Žovneško družino je nadaljeval Konrad I. sin Gebharda II. Konrad I. je bil rojen okoli leta 1200, saj je bil leta 1202 naveden kot otrok in je živel vsaj do leta 1241. Družino so nadaljevali Konradov sin Ulrik I., za njim Ulrikov sin Ulrik II, in za njim Friderik I., ki je bil zadnji s priimkom Žovneški in prvi kot Celjski.
Ali je bilo prvotno žovneško bivališče na sedanjem območju gradu Žovnek, ni zanesljivo znano. Prvotni »gradovi« namreč niso bili taki, kot jih sedaj poznamo. Bile so to zidane, ali delno zidane, ali celo samo lesene stavbe, pogosto pa le štirioglati redkeje tudi okrogli stolpi. Imeli so že obrambne jarke, običajno dostope preko mostov in postavitev na težko dostopnem mestu. Prvotni žovneški grad ali stolp je bil mogoče zato nekaj sto metrov vzhodno od sedanjega gradu na istem grebenu, a na nekoliko manjši nadmorski višini. Tu je še nekaj ohranjenih ruševin, ki bi bile lahko ostanek prvotnega žovneškega gradu.
V zvezi s postavitvijo gradu Žovnek in morebitnim njegovim predhodnikom ne moremo izključiti povezanosti s trgovskimi potmi, ki so v preteklosti potekale med sedanjo Severno in Južno Evropo. Tu nekje so se poti cepile na ono, ki je vodila proti jugu na skrajni južni del Evrope, tudi do Grčije in tisto, ki je zavila proti zahodu v severno italijanske nižine. Z veliko gotovostjo se da trditi, da je tu potekala tudi znamenita »jantarska pot«. Mimo so potekale poti, po katerih so različna ljudstva z vzhoda vdirala proti zahodu. Tudi v zgodnjem srednjem veku še ohranjena rimska cesta ni bila daleč proč. Z gradu je ta bila dobro vidna, zato so Žovnečani brez težav kontrolirali dogajanja na njej. Promet je potekal počasi, sploh pa če je bil ta z vozovi ali celo peš. Dodatno pa so imeli grad Ojstrico, ki je kontroliral prehod iz Savinjske doline preko Posavskega hribovja na Dolenjsko in preko z odcepom proti zahodu preko Trojan v Ljubljansko kotlino. Podobno nalogo pa je imel Liebenstein ob poti, ki je vodila na preval Vrhe in od tam k Savi in Šenek ob poti proti severu proti Koroški in Zgornji Štajerski.
Sedanja cesta z gradu Žovnek po dolini Trnavce in mimo dvorca Žovnek – Ruhetal s priključitvijo na cesto Braslovče – Gomilsko spada v čas, ko so zgradili dvorec Žovnek, to je okoli leta 1816. En del te ceste so kasneje prestavili ob gradnji jezera (zadrževalnika) na Trnavci.
Po obsegu je bila žovneška alodialna (svobodna) posest sorazmerno majhna in na katerem drugem območju verjetno ne bi bila omembe vredna. Na območju Savinjske doline pa je bil zlasti njen strateški položaj izjemen. Tak je bil že v daljni preteklosti. Že pred rimsko oblastjo so preko tega ozemlja potekala trgovska pota. V času rimske oblasti so vse poti obnovili in uvedli nove poti po cestah, ki so vse vodile iz Rima v rimske province in iz provinc nazaj v Rim.
V času germanskih »barbarskih«, slovanskih in drugih vpadov so prekinili vsa trgovska pota v Savinjski dolini. Tudi mesta so doživela usodo premagancev. Šele po porazu Madžarov pri Augsburgu leta 955 so se razmere toliko uredile, da se je začelo obnavljanje predvsem trgovine. Ponovno so bila skozi Savinjsko dolino. pota, ki so potekala iz Panonije v italijanske pokrajine. Prav tako so tukaj potovale karavane iz Srednje Evrope v južno Evropo. Vsa pota so se združevala prav v zahodnem delu Savinjske doline pred prehodi preko hribovskih predelov, kjer so bili dostopi v Ljubljansko kotlino. Ta del je bil v večini Žovneški (Savinjski).
Nobenega dvoma ne more biti, da so Žovneški od trgovcev zahtevali dajatve v obliki različnih pristojbin, kot so to bile: mitnina, brodarina, mostnina. To je bila takrat že ustaljena pravica lastnika ozemlja preko katerega so potovali. Ker je bil preko Žovneškega ozemlja izjemno velik trgovski promet, so bili tudi žovneški dohodki od prometa izjemno veliki. Prav ta sredstva so postala osnova za veliko finančno moč Žovneških, ki so jih kasneje nadgradili še z vojaškim najemništvom.
Kje so bile prvotne mitnice, bo treba še ugotoviti. Brez osnove ni mnenje, da so se morali trgovci in popotniki javljati na eni od žovneških grajskih stavb, na Žovneku, na Ojstrici, na Liebensteinu ali na Šeneku, in tam poravnati finančne obveznosti, ki so nastale ob vstopu na njihovo posest, prečkanju te posesti po poteh, mostovih, brveh, prečkanju rek, potokov in v zvezi z zagotavljanjem varnosti potovanja popotnikov in trgovcev po njihovem ozemlju.
Knjiga »Vitezi jutranje zarje« je zelo lep prispevek k večji prepoznavnosti naše najpomembnejše srednjeveške plemiške družine, katere življenjska usoda je značilen primer vzpona do zvezd in na višku moči padca do največjih globin. Zgodba je lepo vpeta v nekatera resnična zgodovinska dogajanja (viteški turnir v Brežah, spori glede meje na Dobrovljah, pobiranje mitnin, vojaški spopad) in opisovanje življenja na takratnih gradovih in delno tudi na podeželju. Seveda je treba upoštevati pisateljevo svobodo izražanja in prikazovanja dogodkov, kot si jih je on zamislil.
Večina opisanih dogajanj je povezana s pesnikom Konradom I. Žovneškim, ki je zelo hvaležna tema. Poleg tega so dogodki povezani z ljubeznijo in zaljubljenostjo prikazanih junakov in so zato zanimivi za bralce, ki so ljubitelji lepe in s čustvi povezane bogate zgodbe.
Več o Ivanu Sivcu kot avtorju si lahko preberete tukaj.
Knjigo lahko naročite tukaj.
