Podli zločin komunističnih partizanov v začetku julija 1942 – poboj »rešencev« z Verda v breznih Krimskih gozdov

Avtor: Miran Černec, L. B.

Partizani so 6. julija 1942 izvršili enega svojih bolj podlih zločinov v zgodnji fazi revolucije, ko so v breznih Krimskih gozdov pomorili 12 slovenskih fantov, ki so jih nekaj dni prej sami »osvobodili« ob svojem napadu na italijanski vlak pri Verdu. Pri žrtvah je šlo za študente in dijake, ki so jih Italijani konec junija 1942 na slepo aretirali v množičnih racijah v Ljubljani ter jih nato – tudi po napotkih komunističnih »konfidentov« – z vlakom poslali v koncentracijska taborišča v Italiji.

Čeprav je bila njihova usoda negotova, so imeli ti Slovenci v italijanskem ujetništvu vsaj minimalno možnost preživetja – le-te pa niso dobili, ko so jih komunisti »Šercerjevega bataljona« 6. 7. 1942 zahrbtno postrelili na podlagi povelja, ki ga je podpisal zloglasni politkomisar Fric Novak. Do aretacije fantov, ki so se znašli na nesrečnem vlaku, je sicer prišlo v času racij, ki jih je italijanska zasedbena oblast izvajala v Ljubljani poleti 1942.

Potem ko jim po mesecih vosovskih atentatov v mestu ni uspelo prijeti niti enega komunističnega morilca, so Italijani konec junija 1942 preprosto začeli z aretacijami vseh dijakov in študentov, ki naj bi po njihovem mnenju sodelovali z OF. Čeprav so mnogi mladi v Ljubljani leta 1942 slednjo še res podpirali, so bili le redki v njej aktivno udeleženi. Poleg tega pa so bili številni naklonjeni drugim odporniškim skupinam, kot so bile »Slovenska legija«, »Stara pravda«, »Sokolska legija« in »Pobratim«, oz. z nobene vrste odporom sploh niso imeli ničesar.

Italijani aretirancev niso podrobneje preiskovali in odločanje, kdo od njih bo poslan v internacijo, se je nato odvijalo po sumljivem ključu na dvorišču t. i. Belgijske kasarne. Ohranila so se pričevanja, ki naj bi bili bistveno vlogo pri tem odigrali slovenski komunistični ovaduhi v italijanskih vrstah, t. i. konfidenti. Slednji naj bi se bili na nalog partije infiltrirali v vrste fašistične policije neposredno po italijanski zasedbi Ljubljane, v času junijskih racij leta 1942 pa nato v navezi z Italijani pošiljali v internacijo  slovenske nekomuniste in iz nje reševali svoje partijske tovariše.

Večina aretiranih je imela le malo opraviti z OF in še manj s komunizmom – toda po zaslugi delovanja »konfidentov« so se nato v italijanski internaciji znašli prav tisti, ki so ostajali zvesti slovenskim predvojnim demokratičnim oblastem. Okoli 300 teh fantov je bilo v noči na 29. 6. s posebnim vlakom odpeljanih proti zahodu, kjer bi jih najverjetneje internirali v Gonarsu ali katerem od drugih taborišč.

V bližini Verda pri Vrhniki so vlak napadli partizani, ga ustavili in z njega navidezno osvobodili slovenske internirance – kot se je izkazalo, pa je ta »svoboda« mnoge med njimi stala glave. Že ko so prispele v Ljubljano prve novice o partizanskem napadu na vlak, so vzbudile mešane občutke. Nekateri so sicer vest pozdravili kot dokaz uspešnosti partizanske vojske, drugi –  še posebej starši internirancev – pa so bili ob njej vznemirjeni in zaskrbljeni – poleti 1942 je bilo namreč mnogim Slovencem že znano, kakšna grozodejstva je v tem času počela na dolenjskem in notranjskem podeželju.

Žal je bila zaskrbljenost upravičena. Partizani so imeli z »osvobojenimi« interniranci svoje namene in dejansko so jih pridržali pod orožjem kot vojne ujetnike. Vsem so na voljo dali tri možnosti: da se pridružijo partizanom, da odidejo v delovne brigade na Kočevsko ali pa da se vrnejo na svoje domove. Večina se jih je odločila za delovne brigade in le majhna skupina jih je bila pripravljena vstopiti v partizane. A najhujše je čakalo trinajsterico, ki je v dobri veri zaupala komunistom in izbrala tretjo možnost.

V pričevanju očividca dogodkov, ki je bilo mesece kasneje objavljeno v časniku »Slovenski dom«, je navedeno, da so partizani 13 Ljubljančanov, rešencev z Verda, 1. 7. 1942 privedli v taborišče »Šercerjevega bataljona« med Rakitno in Iškim vintgarjem. Tam je bilo v tem času na zaslišanjih tudi precej kmečkih fantov iz okoliških vasi. Partizani so skušali prispelih 13 Bežigrajčanov pregovoriti, naj se jim pridružijo, in končno naj bi jim bilo uspelo pridobiti 2. Toda preostalih 11 je še naprej vztrajalo, da se želijo vrniti domov.

Po pričevanju očividca je teh 11 kmalu po prihodu v taborišče podpisalo skupno prošnjo  komandantu bataljona, naj jih v skladu z njihovo odločitvijo vendarle izpusti domov. V prošnji so izrazili hvaležnost za rešitev z vlaka, a hkrati navedli: »Mi smo bili vsi prepričani, da bo obveljala dana obljuba in da bomo poslani na domove, toda tukaj čakamo že 4 dni, nikjer pa ne vidimo znakov, da bomo izpuščeni, temveč se vsak naš korak strogo nadzira.«

Mestni fantje naj bi bili prošnjo nato osebno izročili komandantu bataljona. Njihovi kmečki sotrpini, ki so partizanske metode poznali precej bolje in zadevo opazovali s strani, pa so že slutili, kakšen bo odziv. In res so partizani Ljubljančane kmalu ločili od drugih jetnikov in jim zmanjšali obroke hrane. 5. 7. 1942 je bilo nato izdano povelje s podpisom politkomisarja Frica Novaka, v katerem se navaja: »Po ustni naredbi komandanta 3. grupe Mirka Bračiča morate 12 internirancev, ki smo jih rešili iz ujetniškega vlaka, tekom 24 ur likvidirati. Likvidacijo izvršite tajno. Strogo pazite na to, da se o tem ne bo ničesar izvedelo in da vam kdo ne pobegne.«

6. 7. 1942 so 12 nesrečnikov – med njimi tudi enega od fantov, ki se je odločil za vstop v partizane – odvedli proti Planinci pri Preserju, jih tam postrelili in njihova trupla odvrgli v okoliška kraška brezna.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

Več

Zadnji članki