Avtor: Miran Černec, L. B.
V Kočah pri Kočevski Reki se je 16. februarja 1824 rodil Peter Kosler, slovenski pravnik, kartograf, mecen, gospodarstvenik in politik. Kosler je bil v sredini 19. stoletja eden najbolj ustvarjalnih pa tudi najbolj radikalnih narodnih buditeljev.
Kot avtor slovitega »Zemljovida slovenske dežele«, prvega kartografskega prikaza slovenskega etničnega ozemlja s slovenskimi krajevnimi imeni, kot publicist in mecen številnih ustanov, je odigral veliko vlogo pri prebujanju narodne zavesti Slovencev – poleg tega pa je kot eden od ustanoviteljev »Pivovarne bratov Kosler«, današnje Pivovarne Union, zaznamoval tudi domače gospodarsko življenje.
Rodil se je v dobro stoječi kočevarski družini; njegova roditelja Johann in Maria sta bila kočevarska Nemca, vsa Kočevska pa v času njegovega rojstva še nemški jezikovni otok sredi slovenskega ozemlja.
Okoli 20.000 Kočevarjev, katerih predniki so se na Kranjskem naselili že v srednjem veku, je v začetku 19. stoletja živelo v sožitju s slovenskimi sosedi – in odraščanje v tem okolju je v nemajhni meri vplivalo na Koslerjevo kasnejše življenje in delo.
Do 7. leta Kosler menda ni razumel niti besedice slovensko; to pa se je začelo spreminjati, ko je njegov oče, umen kmečki gospodar in trgovec, leta 1827 kupil graščino Ortnek nad Ribnico.
Kmalu se je iz Kočevske tja preselil tudi Peter in starši so ga leta 1831 poslali na šolanje k župniku v bližnji Sv. Gregor; tu se je poleg branja in pisanja naučil tudi osnov slovenščine. Še isto leto je odšel na šolanje v Ljubljano, kjer se je seznanil z vidnimi narodnimi buditelji tistega časa – prek svojega profesorja Kersnika celo z dr. Francetom Prešernom, katerega poezijo je nato visoko cenil vse življenje.
S šolanjem je med letoma 1840 in 1843 nadaljeval v Padovi in Pavii, do leta 1846 pa je doštudiral pravo na Dunaju. Tam se je spoprijateljil z mnogimi znanimi Slovenci, npr. s Franom Miklošičem in Matejem Cigaletom, ter začel pod psevdonimom P. Slemenski objavljati prve domoljubne članke v listu »Illyrisches Blatt«.
Leta 1848, ko so slovenski izobraženci na Dunaju pod Miklošičevim vodstvom ustanovili društvo »Slovenija«, je bil Kosler že med njegovimi najdejavnejšimi člani; društvo je zavračalo ideje o vključitvi slovenskega ozemlja v kakršnokoli velikonemško državo in pozivalo k ustanovitvi nove politične enote, v kateri bi se pod lastno samoupravo združili vsi Slovenci habsburške monarhije – »Zedinjene Slovenije«.
Leta 1849 je Kosler objavil ene od prvih etnoloških člankov o Slovencih na Ogrskem in v Italiji, ter izdal brošuro »Das Programm der Linken des österreichischen Reichstages«; v njej je obračunal z dunajskim centralizmom in odločno zahteval ustanovitev Zedinjene Slovenije, ki bi poleg osrednjih vključevala tudi beneške in prekmurske Slovence.
Kosler je bil prvi, ki je kmalu zatem tako politično enoto tudi dobesedno postavil na zemljevid: rezultat njegovega večletnega dela, financiranega z lastnimi sredstvi, je bil »Zemljovid slovenske dežele in pokrajin«, ki ga je dokončal leta 1852.
Na njem je upodobil vso Koroško, južni del Štajerske, Kranjsko, Primorsko z Istro, Slovensko Krajino oz. Prekmurje in Beneško Slovenijo; Kosler se je zavedal, da nekatere od na zemljevidu vrisanih dežel v trenutku njegovega nastanka niso imele slovenske večine, vendar jih je na podlagi zgodovinskih dejstev vključil v zaokroženo celoto, katere jedro bi predstavljalo strnjeno slovensko etnično ozemlje.
Za idealističnega moža je bila Slovenija, v kateri bi ob večinskem narodu sobivali tudi Nemci, Italijani in Hrvatje, povsem izvedljiva; realnost pa se je izkazala za drugačno. Koslerjev zemljevid se je že habsburški oblasti zdel tako sporen, da so ga ob njegovem prvem izidu leta 1854 takoj umaknili iz javnega obtoka in avtorju zaplenili vse izvode, njega samega pa postavili pred vojno sodišče v Gorici.
Šele po dolgotrajnih pravnih bitkah je smel zemljevid leta 1864 končno v prodajo in slovenski rodoljubi so ga sprejeli z navdušenjem; Kosler je takrat ustanovljeni »Slovenski matici« brezplačno podaril 707 izvodov, kasneje pa še izvirni bakrorez, s čimer je Matica dobila izključno pravico do njegovega nadaljnjega tiskanja in prodaje.
Po večletnem službovanju v Istri, na Primorskem in na Dunaju se je leta 1866 na lastno željo končno vrnil na Kranjsko; z denarjem, ki ga je podedoval po očetu, je v Ljubljani z bratoma ustanovil »Pivovarno bratov Kosler«, in sodeloval pri številnih gospodarskih podjemih – med drugim je bil član konzorcija za graditev gorenjske železnice, soustanovitelj rudniškega društva v Trbovljah in eden prvih delničarjev »Narodne tiskarne«.
Postal je eden najpremožnejših mož na Kranjskem, a nikoli ni skoparil, ko je šlo za narodno stvar; podpiral je številna kulturna društva, predvsem »Slovensko matico«, katere podpredsednik je postal leta 1869.
Kot uspešen podjetnik in poslanec kranjskega deželnega zbora si je v Ljubljani omislil tudi dve vidni nepremičnini; t. i. Cekinov grad na obronkih Tivolija in baročno »Koslerjevo palačo« ob Kongresnem trgu (žal nobena ni ostala v lasti Koslerjeve rodbine; prvo so po letu 1945 nacionalizirali, tako da je danes tam nastanjen »Muzej novejše zgodovine«, drugo pa so leta 1961 porušili po nalogu takratne rdeče oblasti).
Peter Kosler je po krajši bolezni umrl aprila 1879 v Ljubljani. Čeprav so ga imeli v času njegove smrti rojaki visoko v čislih, je bila v kasnejših »jugoslovanskih« desetletjih, predvsem pa v času komunizma vloga tega velikega slovenskega domoljuba nemškega rodu pogosto po krivici postavljana v ozadje.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
