Avtor: Mag. Ivan Sivec
Zaradi svojih starih in dedovih grehov je grof Ulrik II. romal v Compostelo, podaril samostanu Pleterje več kmetij in si pomagal z najetim češkim bojevnikom Janom Vitovcem. Vendar mu vse to ni veliko pomagalo. Po nenehnih bojih s Habsburškimi in Ogri so ga Ogri v Beogradu zahrbtno ubili in mu nato odsekali še glavo.
Kronist Modest pa nam odstira tudi Ulrikovo strastno ljubezen do lepe Katarine, veliki trenutek pokneženja celjskih grofov, zapor na Ogrskem, predvsem pa izjemen boj za krono malega bratranca Ladislava Posmrtnega. In kdo je po Ulrikovem uboju vzklikal: Danes celjski grofje in nikoli več?
Spremno besedo je napisal dr. Tomaž Lazar:
O ZADNJEM CELJSKEM KNEZU
Med plemiško elito v slovenskih deželah ob koncu srednjega veka ne bi našli nikogar, ki bi tako dramatično razburkal evropsko zgodovino, kot je uspelo Ulriku II. Celjskemu, zadnjemu moškemu članu slovite spodnještajerske rodbine. Odlično izhodišče za vzpon je bilo Ulriku pravzaprav položeno že v zibelko, predvsem po zaslugi dolgotrajnih naporov njegovega deda Hermana II., ki je spretno utrdil ugled Celjskih s preudarno politiko in širokimi mednarodnimi povezavami.
O Ulrikovi mladosti imajo zgodovinski viri le malo povedati. V ospredje prvič stopi novembra 1429, ko si je od očeta izposodil vrtoglavo vsoto 32.000 zlatnikov za »viteško potovanje« v Kompostelo. Na dolgo pot v Španijo se je odpravil z veličastnim spremstvom, vrednim mladega gospoda imenitne modre krvi, ki se prebija v sam vrh evropske aristokracije. Tako vlogo mu je namenil že Herman, zato ni pomenilo posebnega presenečenja, da se je po dedovi smrti jeseni 1435 na čelo Celjskih zavihtel obetavni vnuk. S tem je vodstvo rodbine preskočilo eno generacijo, saj se je Ulrikov oče Friderik II. po nesrečni aferi z Veroniko Deseniško skoraj povsem umaknil iz političnega življenja.
Ulriku se je konec leta 1436 posrečilo doseči tisto, za kar si je njegov ambiciozni ded prizadeval že vse življenje – pokneženje grofovskega rodu. Žal je ta poteza v hipu naletela na odpor habsburškega vojvode Friderika V., ki nevarnim celjskim tekmecem nikakor ni bil pripravljen dopustiti osamosvojitve v neodvisno kneževino. Leta 1437 so se napetosti stopnjevale v veliko fajdo, pravo plemiško vojno, v kateri je Ulriku ob pomoči novega celjskega vojskovodje, husitskega veterana Jana Vitovca, uspelo izbojevati vrsto zmag. Toda dolgoročno je spopad s Habsburžani presegal moči vročekrvnega Celjana. Avgusta 1443 je moral Ulrik privoliti v podpis mirovne pogodbe, ki je Celjskim prinašala le knežji naziv, a jim je hkrati odrekla pravico do samostojne kneževine.
Ulrikovi apetiti so se zato usmerili na vzhod. Že leta 1440, še sredi nevarne tekme s Friderikom Habsburškim, se je vmešal v nasledstveno vojno na Ogrskem. Ta epizoda je Ulrika drago stala, saj je v boju proti Vladislavu Jagielonskemu utrpel poraz in celo padel v ujetništvo. Kljub polomu ni opustil svojih načrtov, temveč je pet let pozneje v bliskoviti ofenzivi onesposobil rivalsko rodbino Talovcev in se utrdil kot ban v Slavoniji.
Večji del ogrskega plemstva je celjsko ekspanzijo občutil kot resno grožnjo. To je Ulriku nakopalo nove sovražnike, še posebej ogrskega gubernatorja Ivana Hunjadija. Hunjadi, v vojnah s Turki že dodobra preizkušen strateg, je spomladi 1446 celjske posesti opustošil v kaznovalnem pohodu, ki sicer ni imel usodnejših posledic, a je bil Ulriku v jasno opozorilo, naj preneha posegati v ogrsko politiko.
Grožnja je vsaj začasno zalegla. Ulrik je svojo pozornost preusmeril na sever in leta 1452 pristopil k odmevni vstaji avstrijskih deželnih stanov proti Frideriku Habsburškemu, ki je nekaj mesecev poprej odpotoval na cesarsko kronanje v Rim. Proti Frideriku, staremu sovražniku Celjskih, se je nakopičila vrsta obtožb. Zlasti veliko negodovanja je sprožil njegov pohlep po oblasti na Ogrskem, saj je ob sebi zadrževal mladoletnega ogrskega prestolonaslednika Ladislava Posmrtnega.
Ulrik se je znašel povsem v ospredju uporniške zveze in si kot sorodnik mladega Ladislava prizadeval postati njegov zakoniti zastopnik. Drzni načrt je spodletel, ker so se preostali uporniški vodje kmalu zbali strmega naraščanja Ulrikovega vpliva. Prisiljen v beg s sovražnega Dunaja se je moral vrniti domov in se mukoma soočiti s še usodnejšim udarcem – v istem času je umrl njegov sin Herman, zadnji od dveh moških potomcev, ki sta se Ulriku rodila v zakonu s Katarino Branković.
Grof Celjski se je bližal petdesetemu. Usoda njegove rodbine odtlej ni imela več prave prihodnosti, a Ulrikovim ambicijam ni bilo videti konca. Svojo oblast je uspešno razširil na vse hrvaške dežele in se leta 1455 spet vrnil na dvor ogrskega kraljeviča Ladislava kot njegov najožji zaupnik. Naslednje poletje je Ogrsko pretresla invazija mogočne osmanske armade. Proti vsem pričakovanjem je Ivan Hunjadi kot vodja križarske vojske julija 1456 pri Beogradu uničujoče porazil močnejše turške čete, toda njegovo zmagoslavje je trajalo le kratek čas. Že mesec dni pozneje ga je pokosila kuga, ki je izbruhnila v križarskem taboru.
Tako je s prizorišča izginil še zadnji tekmec, ki je Celjskim preprečeval, da bi se trdneje usidrali na Ogrskem. Jeseni je ogrsko plemstvo Ulriku priseglo zvestobo kot novemu kraljevemu namestniku, ki je v imenu mladoletnega Ladislava prevzel oblast nad deželami ogrske krone. V tem navideznem triumfu pa so se že skrivale klice žalostnega propada.
8. novembra 1456 je Ulrik Celjski s kraljevičem Ladislavom prispel v Beograd na čelu nove križarske vojske. Kljub svarilom je zgolj z maloštevilnim spremstvom vstopil v beograjsko trdnjavo in se ujel v past. Naslednjega jutra ga je na sestanek za zaprtimi vrati pozval sin pokojnega Ivana Hunjadija, ki je ob sebi zbral skupino ogrskih plemičev, sovražno nastrojenih do celjskega »vsiljivca«. Pogovor, na katerem so Ulrika obsuli s težkimi obtožbami, se je sprevrgel v neenakopravni spopad, ki se je končal s smrtjo zadnjega grofa Celjskega. Udarec z mečem, ki je utrnil Ulrikovo življenje, je hkrati pomenil nepreklicni konec najprodornejše plemiške rodbine, kar jih je v poznem srednjem veku domovalo na Slovenskem.
Zgodovinska usoda Celjskim ni bila mila. Po njihovem izumrtju ni bilo nikogar, ki bi negoval izročilo pokneženih grofov, nenazadnje tudi zato, ker so pri vladarski dinastiji Habsburžanov za vedno ostali zapisani kot nespravljivi nasprotniki. Zgodba grofov Celjskih je med Slovenci naletela na večje zanimanje šele v 19. stoletju, ob ponovnem odkrivanju narodne zgodovine in romantičnim navdušenjem nad srednjim vekom.
Gospodje Celjski, še posebej njihovi zadnji in najimenitnejši predstavniki, so tako postali navdih množici povesti, romanov, oper in gledaliških uprizoritev. Spomin na znamenite Celjane še zdaleč ni ostajal omejen na slovenski prostor. Zamikal je umetnike in literate celotne habsburške monarhije vključno s Hrvaško, Ogrsko in celo Srbijo, kjer so Ulrikovemu umoru v Beogradu leta 1911 posvetili igrani film, prvi tovrstni dosežek komaj rojene srbske kinematografije.
Po zlomu Avstro-Ogrske, še bolj pa z družbenim prelomom ob koncu druge svetovne vojne, je ta ustvarjalni val opazno presahnil. Ponovno se je začel prebujati v zadnjih desetletjih, zlasti od slovenske osamosvojitve. Tako v domačem zgodovinopisju kot v splošni javnosti je raziskovanje srednjega veka in izročila dolgo zapostavljenih plemiških rodbin doživelo pravo renesanso, kot navsezadnje dokazuje knjižno delo pred vami.
Pisatelj Ivan Sivec je v usodi znamenite celjske rodbine našel privlačno snov za zgodovinsko pripoved, strnjeno v ciklu petih romanov. Zadnji med njimi opisuje čas pokneženega grofa Ulrika II., ko so Celjski dosegli nesporni vrhunec slave, a se je ob tragičnem atentatu leta 1456 njihov skokoviti vzpon nazadnje izkazal za labodji spev mogočnega rodu.
Več o Ivanu Sivcu kot avtorju si lahko preberete tukaj.
Knjigo lahko naročite tukaj.
