Avtor: Miran Černec, L. B.
Cesar Franc Jožef I. je 17. julija 1883 sklenil večdnevni slavnostni obisk na slovenskem Štajerskem in Kranjskem. Obisk ob 600-letnici vladavine Habsburžanov v obeh deželah je bil za Slovence eden najbolj proslavljanih dogodkov 19. stoletja. Franca Jožefa, ki je takrat vladal donavski monarhiji že skoraj 35 let, so ljudje vseh slojev ob njegovi poti sprejemali z iskreno vznesenostjo – tudi njegova priljudnost, znanje slovenščine in zanimanje, ki ga je izkazal za življenje in vsakdanje težave podanikov, pa so pripomogli, da je do danes ostal med Slovenci morda najbolj priljubljen vladar vseh časov.
Franc Jožef I. je prestol sicer zasedel v burnem letu 1848. V času, ko je bila na kocki usoda starodavne monarhije, se kot 18-letnik ni bal tudi sam vzeti v roke vojaške sablje in voditi habsburških čet nad upornike, prvo desetletje vladavine pa je nato posvetil pomiritvi in stabilizaciji države. Po letu 1860 je vendarle začel v politično življenje uvajati vse več demokratičnih in narodnih svoboščin – in to obdobje je na Slovenskem prineslo nesluten razcvet gospodarstva in kulture.
Od graditve železnic do industrializacije, od vse večjega števila časnikov in knjig v slovenščini do vzpona domačega meščanstva, je vladavina mladega cesarja za Slovence predstavljala pravo zlato dobo in čas, ko so se začeli – sprva predvsem na Kranjskem – uveljavljati kot narod, enakopraven vsem drugim narodom cesarstva. Cesar je bil temu razvoju naklonjen in po ustanovitvi Avstro-Ogrske leta 1867 je kljub nasprotovanju velikonemških krogov večkrat nakazal, da je imel tudi za Čehe, Slovence in Hrvate v mislih določeno obliko avtonomije – in čeprav nato ni izvedel popolne federalizacije, je storil veliko, da so slovanski narodi monarhije na prelomu iz 19. v 20. stoletje postavili temelje svojega kasnejšega nacionalnega življenja.
600-letnica vladanja Habsburžanov je tako v slovenskih deželah sovpadla z valom narodnega preporoda in cesarjev obisk so mnogi na Kranjskem dojemali kot priložnost, da ne le izkažejo lojalnost starodavni rodbini – Slovenci so bili vsaj od časov habsburških bojev proti Turkom eden najbolj zvestih narodov cesarstva – temveč tudi, da v imenu vseh rojakov vladarju manifestirajo svojo življenjsko moč in nesporne kulturne in gospodarske dosežke.
V manjši meri je bilo to omogočeno Slovencem na Štajerskem. V kronovini, ki je imela nemško večino, je bilo cesarja denimo prepovedano pozdravljati s slovenskimi tribarvnicami – vendar to Štajercev ni oviralo, da ne bi Francu Jožefu svojega navdušenja in narodne pripadnosti izrazili na druge načine. Že 9. 7. 1883 ga je tako ob sprejemu v Radgoni po slovensko nagovoril načelnik takratnega ljutomerskega okraja in posebej za to zbrana četa 178 ljutomerskih konjenikov ga je pozdravila z glasnimi klici »Živio!«. Od trenutka, ko je nato cesar istega dne z vlakom prestopil narodnostno mejo pri Št. Ilju, pa ni minil niti dan, da ga ne bi Štajerci z vzklikanjem in s pozdravljanjem spominjali, da je na slovenski zemlji.
Pot po Spodnjem Štajerskem je Njegovo Veličanstvo sprva vodila v Maribor in se nadaljevala z obiski Ptuja, Pragerskega, Slovenske Bistrice, Poljčan, Rogaške Slatine, Šmarja pri Jelšah in Št. Jurija, od koder se je cesar z vlakom odpeljal proti Celju – povsod so ga pričakale vzhičene množice in kraji njegovega postanka so bili pogosto okrašeni s slovenskimi napisi. Toda če Štajerci pred cesarjem le niso mogli v polni meri izraziti svojega narodnega čutenja, so si v tem oziru dali duška njihovi rojaki na Kranjskem. In ko je Franc Jožef 11. 7. 1883 ob štirih popoldne prečkal deželno mejo pri Trbovljah, je vsa kronovina izbruhnila v navdušenju.
Kasnejši deželni glavar Fran Šuklje je poročal, da je v tistih dneh videl kranjska dekleta spontano poklekati ob železniških progah, po katerih se je vozil cesar, in nedvomno je bilo veselje nad njegovim obiskom izraz iskrene naklonjenosti velike večine prebivalstva. Ob prihodu v Ljubljano je bil Franc Jožef sprejet z veličastnimi slovesnostmi, v nagovorih njemu v čast, ki so jih mestni in deželni veljaki izrekali tudi v slovenščini (cesar je razumel slovensko in je podanike spodbujal, naj v njegovi navzočnosti govorijo materinščino), pa so se izražali predvsem hvaležnost vladarju, spomin na skupne boje proti Turkom in neomajna zvestoba habsburški rodbini.
Čeprav je bil protokol skrbno pripravljen, je cesarjevo bivanje v Ljubljani potekalo v sproščenem ozračju. V Tivoliju so se prirejale veselice z godbo, s plesom in petjem, mesto je bilo pražnje okrašeno in časnikarji, ki so popisovali vsak vladarjev korak, so ugotavljali, da slovenska prestolnica tako radostnih dni zlepa ne bo znova dočakala. Na Kranjskem je cesar obiskal še Logatec, Idrijo, Postojno, Kamnik, Kranj, Lesce, Begunje in Bled – prav v slednjem pa je 16. 7. 1883 zaokrožil svojo pot z vožnjo po jezeru s pletno in se zgodaj naslednje jutro z vlakom odpravil v Trbiž …
Obisk Franca Jožefa je bil dogodek, ki ga cela generacija Slovencev nikoli ni pozabila. A tudi cesar ni pozabil nanje. Ko je Ljubljano 12 let kasneje prizadel uničujoč potres, je med prvimi obiskal razrušeno mesto, sam prispeval sredstva za njegovo obnovo in s svojim vplivom pripomogel, da se je škoda kar najhitreje sanirala. V izraz hvaležnosti za oba obiska in nesebično pomoč so Slovenci cesarju decembra 1908 v Ljubljani še za življenja postavili spomenik. Po »jugoslovanski« evforiji leta 1918 je bil ta sicer odstranjen – a dandanes se vse večkrat slišijo mnenja, da bi mu ga veljalo postaviti znova.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
