Avtor: Miran Černec, L. B.
V Dolinčičah pri Pliberku na Koroškem se je 9. marca 1883 rodil Gregorij Rožman, slovenski duhovnik, teolog in ljubljanski škof. Rožman je bil po letu 1945 v času SFRJ ena od najbolj blatenih vodilnih osebnosti predvojne Slovenije, toda sodobni zgodovinarji ga odkrivajo v bistveno drugačni luči.
Predvsem Rožmanova neomajna pripadnost slovenstvu, ki jo je v svoji ožji domovini izpričal še kot mlad duhovnik v času koroškega plebiscita in zaradi katere se je moral leta 1920 iz Avstrije umakniti v Kraljevino SHS, je ostala rdeča nit njegovega delovanja vse življenje.
Kot profesor na ljubljanski univerzi, kot eden od voditeljev športnega društva Orel in kasneje kot škof si je prizadeval, da bi se Slovenci tudi znotraj Kraljevine Jugoslavije ohranili kot zdrav in zaveden krščanski narod. Prav iz te želje in iz splošne drže takratne Cerkve je utemeljeval svoja protikomunistična stališča, ki se jim še posebej ni odpovedal v času revolucije.
Tako se je marca 1942, ko je pod streli OF že padlo na desetine slovenskih mož in žena, javno opredelil proti partizanstvu in kljub grožnjam s smrtjo pri tem vztrajal vse do konca vojne. Znano je, da je Rožman dojemal komunizem kot večje in trajnejše zlo od fašizma in nacizma, za katera je bil prepričan, da ne bosta trajala dolgo – toda vseeno se je med okupacijo zavzemal za vse preganjane Slovence ne glede na njihovo ideološko pripadnost.
Po prevratu maja 1945 se je kot duhovni voditelj deset tisočih slovenskih izgnancev tudi sam umaknil v emigracijo, kjer je umrl 16. novembra 1959 v Clevelandu, ZDA; komunistični režim v Jugoslaviji, ki se je v tem času zdel nepremagljiv, se je zrušil dobrih 30 let pozneje.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
