Avtor: Peter Colnar
Prvi ljubljanski nadškof Anton Vovk je bil slovesno umeščen 4. marca 1962, potem ko je papež Janez XXIII. povzdignil ljubljansko škofijo v nadškofijo.
Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot 100 let prej pesnik France Prešeren. Bil je Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra.
Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, kasneje pa v ljubljansko semenišče.
29. junija leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Metliki in Tržiču, kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega kanonika. Od začetka okupacije je pomagal duhovnikom beguncem.
Leta 1944 je postal rektor semenišča, 1. decembra 1946 pa je bil posvečen v škofa in imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa … Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden.
Pod vplivom politične propagande so nadškofa 20. januarja 1952 v Novem mestu polili z bencinom in zažgali. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
