Avtor: Peter Colnar
Deželno predsedstvo za Kranjsko je 5. marca 1893 poslalo vsem okrajnim glavarstvom okrožnico z naročilom, da zbirajo podatke o izseljevanju. Naraščajoče izseljevanje v Južno (Brazilijo) in Severno Ameriko je na začetku devetdesetih let spodbudilo tudi državo, da se je začela bolj zanimati za vzroke in obseg tega pojava.
Z območja Kranjske se je v letih 1892–1900 izselilo skupaj 17.295 oseb, od tega 9.206 samskih obeh spolov, 5.992 poročenih, 430 žen, ki so potovale z možem, 1.545 otrok, ki so potovali s starši, in 122 drugih sorodnikov.
Po posameznih okrajnih glavarstvih je slika naslednja: Črnomelj (2.269), Kamnik (193), Kočevje (4.710), Kranj (439), Krško (1.103),Litija (827), Ljubljana (81), Ljubljana okolica (1.704), Logatec (1.827), Novo mesto (2.930), Postojna (1.187) in Radovljica (25). Glede na ohranjenost gradiva so zbrani le podatki za leta 1892–93 in 1896–1900.
Kot vzrok odhoda v Ameriko v letih, za katera so ohranjeni popolni podatki, je ogromna večina (več kot 85 odstotkov) navedla up na boljši zaslužek, sledijo zadolženost posesti, strah zaradi služenja vojaškega roka in drugi neimenovani vzroki.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
