Avtor: Miran Černec, L. B.
V Krnici pri Gorjah na Gorenjskem se je 7. marca 1837 rodil Josip Poklukar, slovenski pravnik, podjetnik, časnikar, politik in glavar kronovine Kranjske od leta 1888 do leta 1891.
Poklukarjevo narodno in politično delo v 2. polovici 19. stoletja je bilo izrednega pomena za uveljavitev Slovencev kot enakopravnega naroda na takratnem Kranjskem in v drugih deželah Avstro-Ogrske monarhije.
Čeprav ni bil prvi kranjski glavar, ki se je javno izrekal za Slovenca – ta čast je že več kot desetletje pred njim pripadla Štajercu Radoslavu Razlagu –, je bilo njegovo imenovanje leta 1888 vseeno visoko simbolično in pustilo dolgoročne posledice – prav z njim se je namreč dokončno prekinil niz nemško čutečih in mislečih ljudi na najvišji politični funkciji Kranjske in po Poklukarju so bili vsi njeni deželni glavarji vse do razpada Avstro-Ogrske leta 1918 izključno le še Slovenci.
Josip Poklukar se je sicer rodil v družini preprostih gorenjskih kmetov v vasi Krnica v okolici Bleda. Po šolanju v domačem kraju so starši nadarjenega fanta poslali v Ljubljano, kjer je leta 1857 uspešno končal gimnazijo.
Kot štipendist »Knafljeve ustanove« (slednjo je dal že ob koncu 17. stoletja na Dunaju ustanoviti slovenski duhovnik Luka Knafelj, da bi financirala šolanje nadarjenih dijakov s Kranjskega) je Poklukar nato v prestolnici habsburške monarhije študiral pravo in leta 1864 iz njega tudi doktoriral.
Vrnil se je v Ljubljano, kjer je služboval kot odvetniški in notarski pripravnik, vzporedno pa se je že začenjal ukvarjati s politiko; blizu je bil predvsem narodno-katoliškim krogom okoli Janeza Bleiweisa, t. i. staroslovencem, in ta usmeritev je bistveno zaznamovala njegovo nadaljnjo življenjsko in politično pot.
Leta 1870 je bil prvič izvoljen v kranjski deželni zbor, leto kasneje pa še v državni parlament na Dunaju, kjer je postal vodja slovenske delegacije ter eden od najvidnejših borcev za narodni, kulturni in gospodarski napredek Slovencev.
Tako v Ljubljani kot na Dunaju je Poklukar deloval zmerno in konstruktivno, ne da bi tratil pretirano energijo v sporih med »mladoslovenci« in »staroslovenci«, tudi v odnosih s takratno nemško manjšino na Kranjskem pa je bil strpnejši od nekaterih svojih kolegov.
Čeprav se je neutrudno zavzemal za dokončno uveljavitev slovenščine kot uradnega in edinega poučevalnega jezika ne le na Kranjskem, temveč tudi v slovenskih pokrajinah Koroški in Štajerski, je znal spoštovati pravice in interese tamkaj živečih Nemcev ter se izogibal nepotrebnim konfliktom z njimi.
Njegova prioriteta je bil gospodarski in kulturni razvoj Kranjske in drugih slovenskih dežel, s tem v zvezi pa je v teku svoje kariere zastavil številne uspešne projekte in bil član nekaterih najpomembnejših deželnih gospodarskih organizacij; med drugim je bil glavni odbornik Kmetijske družbe, predsednik Komisije za pogozdovanje Krasa, predsednik Trgovske in obrtne zbornice, pobudnik številnih projektov za izboljšanje položaja gorenjskih kmetov, predlagatelj graditve železniške proge med Ljubljano in Karlovcem na Hrvaškem, ipd.
Ob politični karieri je bil Poklukar vsestransko dejaven in uspešen tudi zasebno; po letu 1873, ko se je poročil s hčerko znamenitega ljubljanskega tiskarja Jožefa Blaznika, si je omislil posestvo na Dobrovi pri Ljubljani, začel opuščati pravniško prakso in se posvetil upravljanju družinske tiskarne, katere solastnik je postal – to mu je med drugim omogočilo, da je po smrti Janeza Bleiweisa sam na lastne stroške prevzel izdajanje in urejanje »Kmetijskih in rokodelskih novic«, takrat še vedno enega ključnih časnikov v slovenskem narodnem preporodu.
Poklukarjeva uspešnost, priljubljenost med širšimi sloji in politični vpliv pa mu seveda niso prinesli le privržencev; predvsem iz »mladoslovenskega« tabora so mu kot vernemu katoličanu znali očitati, naj ne bi bil dovolj »radikalen« v boju za narodne pravice ter v svojih listih namigovali, da mu gre predvsem za gospodarske in osebne koristi.
Vendar se Poklukar na tovrstne napade skoraj ni odzival; neutrudno je nadaljeval z delovanjem, ki je vrhunec doseglo 25. 8. 1888, ko ga je cesar Franc Jožef po smrti grofa Thurna – Valsassine imenoval za deželnega glavarja Kranjske – kot prvega javno izpričanega Slovenca po Radoslavu Razlagu.
Poklukarjevo imenovanje pa je bilo mnogo več kot le njegov osebni uspeh; bilo je priznanje vsestranskega političnega, kulturnega in gospodarskega napredka Slovencev v 2. polovici 19. stoletja, ki ga niso mogli več zanikati niti najbolj zakrknjeni nemški nacionalni krogi, niti najvišja aristokracija habsburškega cesarstva.
Začenjalo se je obdobje, ko so si Slovenci vsaj na Kranjskem izborili pravico, da so si tam kot večinski narod sami krojili svoje življenje in zasedali tudi najvišje politične funkcije – po Poklukarju na mesto deželnega glavarja Kranjske vse do razpada Avstro-Ogrske leta 1918 ni sedel noben Nemec več. Dr. Josip Poklukar je umrl v Ljubljani 17. 3. 1891, star 54 let.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
