Avtor: dr. Tomaž Kladnik
V torek, 29. marca, smo se spominjali rojstva Rudolfa Maistra, ki je bil prvi general v zgodovini našega naroda. Težko bi našli ustreznejšo osebnost za to zgodovinsko vlogo. Odlikoval se je po preudarnosti in pogumu, hkrati je imel občutek za pravilne odločitve v usodnih trenutkih.
Rudolf Maister se je rodil v Kamniku na Kranjskem, 29. marca 1874.
Izobraževanje in vojaška kariera
Nižjo gimnazijo je obiskoval v Kranju, šesti razred končal v Ljubljani in nato vstopil v kadetsko šolo na Dunaju, iz katere je bil leta 1894 prerazporejen v domobranski pešpolk v Ljubljani, bil 1. novembra 1895 povišan v podporočnika in nato služboval še v Celovcu, Przemyslu, Celju in Mariboru. Že kot dijak je začel Maister pisati pesmi in nato kot poročnik pod psevdonimom Vojanov izdal zbirko svoje mladostniške lirike.
Njegov prijateljski krog so tvorili predvsem pesniki, pisatelji in znanstveniki: Cankar, Kette, Murn, Milčinski, Tavčar, Govekar, Aškerc in drugi. Ketteja je pogosto obiskoval in ga tudi gmotno podpiral, ko pa je ta umrl, je dejal, da mu je umrl najljubši tovariš. Prav tako je osebno prijateljeval z Gregorčičem. Ko ga je le ta leta 1906 obiskal v Ljubljani, ga je Maister počastil s steklenico letnika 1834 iz vipavskih vinogradov.
Maister se je gibal izključno v slovenski meščanski družbi in se tudi v vojski družil samo s slovenskimi ali slovanskimi častniki ter bojkotiral vse nemške javne prireditve, tudi tiste v oficirskem Kasinu. Ta njegova ognjevita narodna zavest je bila tudi vzrok za njegovo premestitev v Celovec, kjer pa si je poiskal družbo slovenskih rodoljubov in kaj kmalu je postal v nemških krogih Celovca enako osovražen kot prej v Ljubljani.
Premestitev v Przemysl v Galiciji leta 1906, neke vrste Sibirijo Avstro-Ogrske, predvsem ostro podnebje, je Maister zelo slabo prenašal in hudo zbolel za tuberkulozo. S pomočjo tasta je odšel na zdravljenje v Egipt v takrat svetovno znano zdravilišče in okrevališče Heluan, kjer je preživel poldrugo leto.
Sicer ozdravljen je Maister postal trajno nesposoben za enotovno vojaško službo in bil premeščen v 26. Črnovojniško poveljstvo (Landsturm Bezirkskomando) v Mariboru oziroma njegov oddelek v Celju. Ob mobilizaciji avgusta leta 1914 pa je bil premeščen na poveljstvo v Maribor in je ob povišanju v majorja 1. novembra 1916 postal poveljnik tega poveljstva.
Država Slovencev, Hrvatov in Srbov
Dan svoje slovesne razglasitve je Država SHS na slovenskem ozemlju dočakala brez svojih oboroženih sil. Odpoved pokorščine cesarju, ki jo je skupina slovenskih častnikov izrazila ob razglasitvi države v Ljubljani, je imela sicer velik simbolni, a majhen praktični pomen. Načrti, še manj pa ukrepi slovenskih političnih sil, ki so vodile osamosvojitev slovenskega naroda, glede nacionalne osamosvojitve na vojaškem področju niso bili natančno izoblikovani, saj so jih omejevale razmere, v katerih je nastajala država.
Prebivalstvo in območje nove države sta bila do dneva osamosvojitve 29. oktobra v okviru Avstro-Ogrske, ki je izvajala popolno suvereno oblast. Lastne oborožene sile se zaradi upanja v načelo proste nacionalne samoodločbe, ki ga je razglasil ameriški predsednik Wilson, niti niso zdele tako pomembne. Poleg tega je bila osamosvojitev južnih Slovanov pod delnim vplivom protivojne propagande, ki jo je slovenska politika vodila od leta 1917, učinkovala pa je skupaj s splošno naveličanostjo vojakov v petem letu vojne.
Vojaške enote, v katerih je bila večina mož Slovencev, slovenski polki, na katere je računalo tudi osamosvojitveno gibanje, so bili na frontah ali nameščeni zunaj slovenskega ozemlja. Zahteve nacionalnih predstavništev, da avstrijska vlada nacionalne polke odpokliče s front, je ta vztrajno zavračala in šele 31. oktobra dovolila, da se častniki na lastno željo lahko podredijo narodnim svetom. Najbolj daljnosežno in tudi najpomembnejše je bilo delovanje slovenskih častnikov v nacionalno mešanem Mariboru.
Narodni svet za Štajersko
Slovenci na Štajerskem so svoj narodni svet, Narodni svet za Štajersko, dobili na ustanovnem občnem zboru v mariborskem Narodnem domu 26. septembra 1918. Udeležilo se ga je devet zastopnikov katoliške Slovenske kmečke zveze in šest zastopnikov Jugoslovanske demokratske stranke.
Na občnem zboru, ki ga je odprl predsednik narodnega sveta v Zagrebu, mariborski domačin dr. Anton Korošec, je oblikoval stališča: da je treba ustanoviti posebno telo, pododsek, ki naj jasno določi narodno mejo z nemško Štajersko in Ogrsko; da je treba na spodnjem Štajerskem ustanoviti narodne straže; ustanoviti posebno telo za financiranje dejavnosti narodnega sveta; sestaviti kataster slovenske in tuje posesti ter začeti z reševanjem gospodarskega vprašanja; organizacijo narodnega sveta je treba razširiti po vseh krajih; k sodelovanju je bilo treba povabiti tudi slovenske socialne demokrate in pomagati reševati problematiko oskrbe v industrijskih in revnih slovenskih krajih.
28. septembra 1918 je bila prva seja Narodnega sveta za Štajersko, kjer se je izoblikoval njegov odbor: predsednik je postal dr. Karel Verstovšek, profesor na mariborski klasični gimnaziji ter državni in deželni poslanec, podpredsednik dr. Franjo Rosina, odvetnik, predsednik mariborske Slovenske čitalnice in načelnik mariborske posojilnice, tajnik Fran Voglar, profesor na mariborski klasični gimnaziji, blagajnik dr. Franc Kovačič, profesor mariborskega bogoslovja ter tajnik Zgodovinskega društva in njegov knjižničar.
Del katere države bo Maribor?
Položaj v Mariboru se je konec oktobra in v začetku novembra 1918 zelo zapletel, saj sta hoteli imeti oblast nad njim in Spodnjim Štajerskim dve na novo nastajajoči državi, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov ter Nemška Avstrija. Narodni svet za Štajersko je bil ob narodni vladi za Slovenijo sicer še zmeraj politično zastopstvo z nekaterimi izvršilnimi pooblastili, vendar pa so bila ta sporna ali pa bi jih bilo treba prenesti na druga izvršilna telesa.
V Mariboru so ostali vsi civilni organi, izvoljeni in imenovani še v monarhiji, med njimi mestni občinski svet, okrajni svet in sodišča ter orožništvo in policija, ki sta bila trdno v nemških rokah. Posebej pomembno in odločilno pa je bilo vprašanje vojaške oblasti in pripadnosti vojaških formacij na območju Maribora in Spodnje Štajerske. Ukrepi nadrejenih poveljstev so si pogosto nasprotovali, položaj pa je oteževalo vojaštvo na poti domov.
Prevzem vojaške oblasti
Narodni svet za Štajersko je skušal 29. in 30. oktobra nastopati v imenu nove države nasproti nemško opredeljenemu občinskemu svetu Maribora, nemškemu Narodnemu svetu za Spodnjo Štajersko in avstrijskim oblastem.
Major Rudolf Maister, poveljnik 26. črnovojniškega okrožja v Mariboru, ki se je udeleževal sej Narodnega sveta za Štajersko, se je zavzemal za odločnejšo politiko do nemštva. 1. novembra se je na sestanku poveljnikov in višjih častnikov, ki ga je sklical štacijski (mestni) poveljnik polkovnik Anton Holik, za katerega je bilo samoumevno, da mesto pripada Nemški Avstriji, razglasil za vojaškega poveljnika Države SHS v mestu ter z osebnim pozivom v vojašnici 26. strelskega polka na svojo stran pridobil prvo vojaško enoto, nato sestavil še dve vojaški enoti s skupaj približno 160 vojaki in z njimi zasedel večino vojašnic ter posamezne strateške točke v mestu.
Dopoldne istega dne se je Narodni svet za Štajersko odzval na njegovo zahtevo po podelitvi poveljniškega položaja in generalskega čina ter si s tem pridobil tudi politično podporo. Še isti dan je Maister izdal ukaz, s katerim je reguliral svojo vojaško oblast in zelo korenito posegel v vojaško organizacijo v mestu in pokrajini.
Tako že v prvi točki svojega povelja o prevzetju poveljstva objavlja, da ga je Jugoslovanski narodni svet imenoval za generala in mu poveril vojaško poveljstvo nad Spodnjim Štajerskim, proti severu do severne meje okrajnih glavarstev Slovenji Gradec, Maribor, Radgona, hkrati pa je prevzel tudi vojaško postajno poveljstvo v Mariboru.
Nato zapiše, da bo z »vsemi sredstvi, ki so mi na razpolago, skrbel za mir in red v mestu in sploh na Spodnjem Štajerskem ter čuval zasebno in državno lastnino«. Vsi polki, poveljstva in ustanove so mu morali javiti številčno stanje jugoslovanskih častnikov in moštva, ki so ostali v svojih vojašnicah, razen 47. pešpolka, ki se je preselil v vojašnico strelskega polka štev. 26.
Nemško avstrijsko vojaštvo pa je odpustil oziroma nastanil v dravski vojašnici, kjer je moralo biti do 3. novembra pripravljeno na odhod v Lipnico. Poveljnik 47. pešpolka pa je moral do takrat predati vojašnice jugoslovanski vojaški upravi.
3. novembra 1918 ob 11. uri je nemški del 47. pešpolka, 17 častnikov in 390 vojakov ter podčastnikov defiliral pred generalom Rudolfom Maistrom in odkorakal iz Maribora prek Špilja v Lipnico. Ukaz za odhod je dal Maister, verjetno pa je bil tudi posledica novice, podtaknjene v avstrijske časnike, da so v Ljubljano prispele angleške čete in da so na poti proti Mariboru.
S tem se je Maistrov vojaški položaj sicer izboljšal, vendar je imel na začetku le malo svojega vojaštva, nekaj sto vojakov, ki so se mu pridružili ob prevzemu vojaške oblasti v mestu. Za službo v svojih enotah je ognjevito vabil slovenske častnike in vojake, ki so se vračali domov skozi Maribor.
Tako je 4. novembra na mariborski železniški postaji pregovoril 100 mož slovenskega 2. gorskega strelskega polka (v katerem je Maister do premestitve v Przemysl služil kot častnik), ki so se vračali v Ljubljano iz štajerskega Ennsa.
5. novembra pa 150 srbskih vojakov, nekdanjih avstro-ogrskih vojnih ujetnikov, ki so se v večji skupini vračali domov v Srbijo. Kot vojaki antante so po Maistrovih ukazih opravili marsikatero pomembno nalogo, vendar so zbujali med nemškim prebivalstvom tudi odpor. Nemški železničarji so zaradi njih celo stavkali. Vendar to ni zadoščalo.
Ugotovil je, da bo lahko uspešno izpopolnil slovensko vojsko na svojem območju, ki je bilo 1. novembra 1918 poimenovano SHS vojaško poveljstvo za Spodnji Štajer, le z razglasitvijo mobilizacije.
Mobilizacija in prisega
Maistrov mobilizacijski ukaz je bil, čeprav je bil sestavljen v ostrem vojaškem jeziku in kljub protestom nemško avstrijske vlade in mariborskega mestnega sveta, uspešen. Tako se je lahko lotil dopolnjevanja organizacijske strukture svojih enot. Ta je temeljila na sklepu Narodnega sveta SHS v Zagrebu z dne 31. oktobra 1918 o ustanovitvi II. vojaškega okrožja v Ljubljani in slovenske vojske.
Le to je odredilo organizacijo narodne, slovenske, armade po dotedanjem avstro-ogrskem ozemeljskem načelu. Tako je od 18. novembra 1918 potekalo organiziranje slovenske vojske in k vojaškemu poveljstvu za Spodnji Štajer, ki mu je poveljeval Maister, so spadali: 1. Mariborski pešpolk, ustanovljen 21. novembra 1918 (prej 26. strelski polk).
Za poveljnika je bil imenovan podpolkovnik Avgust Škrabar. Polk je imel tri bataljone in dopolnilni bataljon. V njem je bilo okrog 1900 mož in 60 častnikov. Oboroženi so bili z 39 težkimi strojnicami, 42 lahkimi strojnicami in 1038 ročnimi granatami; 2. Celjski pešpolk, ustanovljen v drugi polovici novembra 1918. Štel je 1005 mož in 65 častnikov; 3. Tržaški bataljon, nastal sredi novembra 1918, sestavljali so ga vojaki in častniki nekdanjega tržaškega 97. polka in drugi primorski prostovoljci, ob koncu novembra je štel 535 mož in 38 častnikov; 4. Topniško poveljstvo Maribor je imelo konec novembra 1918 295 mož, 20 častnikov in 12 topov; 5. Mariborski dragonski polk je bil ustanovljen že 1. novembra 1918.
Takrat mu je poveljeval rezervni poročnik Dragotin Lončarič. Dragonci, konjeniki so patruljirali po mestu in stražili; 6. Letalska stotnija Maribor se je oblikovala v začetku novembra 1918. Posegla je v boje na Koroškem in opravljala opazovalne polete nad Prekmurjem.
Ob oblikovanju enot pa so njeni pripadniki prisegli novi državi: »Prisegam in se rotim pri Bogu Vsemogočnemu in svoji časti, da hočem zvesto služiti in z vso svojo dušo, z vsem svojim srcem, vso svojo voljo služiti vladi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov kot ljudski in zakoniti oblasti. Prisegam sebi in svojim dragim, svoji deci in svojim roditeljem, da hočem odredbe Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov brezpogojno, povsod, v vsakem času izvrševati in da hočem biti pokoren ukazu predpostavljenih zapovednikov in vsem narodnim postavam in zakonom za napredek, edinstvo, svobodo in moč. Tako hočem in v to mi pomagaj Bog!«
Razorožitev Schutzwehra
Podobno kot je za Slovence hotel s svojimi vojaki Maister, je želel ob propadu monarhije z ustanovitvijo nemške Schutzwehr mariborski mestni svet za Nemce. Številčno stanje nemške garde se je večalo tako, da je 23. novembra 1918 štela že 1500 mož in 100 oficirjev. Ker je vse bolj ogrožala pridobitve slovenske vojske, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do spopada oziroma kdo bo prvi povlekel odločujočo potezo. In znova jo je Maister.
Veliko število vojakov, ki jih je mobiliziral, oblikovanje vojaških enot, njihova dobra razmestitev po mestu in okolici, podrobno izoblikovan načrt ter ne nazadnje tudi pogojno soglasje Narodne vlade SHS so bili dobra predpriprava za akcijo razorožitve Schutzwehra, ki se je začela 23. novembra 1918 ob štirih zjutraj. Bila je izvršena v 47 minutah, točno po načrtu in brez večjih incidentov.
Razorožitev Schutzwehra je bila tako druga velika zmaga Maistra nad Nemci v boju za Maribor. Kmalu po tem je razpustil nemški magistrat, mestni občinski svet in določil komisarja mesta in ta je 2. januarja 1919 prevzel župansko oblast. Prav tako so Slovenci prevzeli mestno policijo, sodstvo, šolstvo in upravo. Slovenske vojaške enote pa so na ukaz generala Maistra začele zasedati ozemlje ob narodnostni meji.
Demonstracije mariborskih Nemcev
Vendar pa se nemško avstrijski prebivalci propadle države niso kar tako sprijaznili z Maistrovimi ukrepi. Višek odpora priključitvi Maribora novi jugoslovanski državi je ob številnih člankih v častnikih, provizoričnemu plebiscitu za priključitev Maribora in okolice nemško avstrijski državi, incidentom na mejnih območjih in mestih dosegel 27. januarja 1919, ob drugem obisku opazovalca Združenih držav Amerike, podpolkovnika Shermana Milesa, in to z velikimi demonstracijami po mariborskih ulicah, ki so dosegle višek s streljanjem in z mrtvimi na Glavnem trgu pred mestnim magistratom.
Maister je naslednji dan izdal ukaz o preprečevanju kaljenja miru v mestu, poverjenik Narodne vlade za prosveto Verstovšek pa je 29. januarja razpustil mariborsko gimnazijo, realko in učiteljišče, saj so se gojenci teh v veliki večini udeležili demonstracij, profesorji pa so bili odpuščeni. Po razorožitvi nemške garde je Maister vojaško zasedel ozemlje od Špilja do Radgone kot etnično mejo med slovenskim in nemškim narodom ter s tem začrtal severno mejo nove države, kasneje potrjeno tudi na mirovni konferenci.
Med zasedbo je prišlo do manjših spopadov v Špilju in Cmureku, do resnega spopada pa med 4. in 6. februarjem 1919 v Radgoni, v katerem se je slovenska posadka v Radgoni pod poveljstvom stotnika Zeilhoferja sprva čez Muro umaknila v Gornjo Radgono, kjer je odbila nadaljnje avstrijske napade. Na obeh straneh je sodelovalo nad 1.500 v vojni preizkušenih mož.
Obletnica in prezgodnja smrt
29. marca 1934, ko je Maister praznoval 60. letnico, je mariborska mestna občina skupaj z njegovimi borci pripravila veliko proslavo. »Desettisočglava množica njegovih borcev, mestnih svetnikov, različnih deputacij, zastopnikov oblasti, društev itd. je korakala v bakljadni povorki pred njegovo stanovanje, kjer mu je bila prirejena pevska in muzikalna podoknica s čestitkami raznih govornikov.«
Vendar je že 26. julija po mestu odjeknila vest, da je Maister na Uncu, kamor je vsako poletje odhajal na svojo posest, ki jo je podedoval po tetini smrti, umrl. Z Unca so ga nato z vlakom pripeljali v Maribor, se vmes pa se je vlak ustavil v Ljubljani, Žalcu in Celju, kjer so bile »prirejene žalne počastitve, velike množice žalujočega naroda so pa v molku in tihi molitvi skazovale zadnje počaščenje svojemu velikemu sinu«.
V Mariboru je krsto sprejelo odposlanstvo mestnih svetnikov in jo položilo na oder pod mestnim magistratom na Glavnem trgu, njegovi borci pa so prevzeli častno stražo ob njegovi krsti. Njegov pogreb pa je bil »visoka pesem spoštovanja in hvaležnosti, katero mu je skazoval celokupen slovenski narod«.
Rudolf Maister v narodni zgodovini
Rudolf Maister je bil prvi general v zgodovini našega naroda. Težko bi našli ustreznejšo osebnost za to zgodovinsko vlogo. Odlikoval se je po preudarnosti in pogumu, imel je izjemen občutek za pravilne odločitve v usodnih trenutkih, poleg tega pa je pisal pesmi in slikal. Na ljudi, s katerimi je prišel v stik, je naredil močan vtis, in kot je zapisal eden od njegovih sodobnikov, se je ob njem marsikdo počutil majhnega.
Ko govorimo o Rudolfu Maistru, moramo govoriti o slovenskem častniku, slovenskem razumniku in umetniku. Spoj trojega v eni osebi. In kot je zapisal dr. Bruno Hartman, ga je moč razumeti na podlagi različnih prvin: vojaške predrznosti in neustrašnosti, globoke slovenske narodne zavesti, stopnjevane zaradi vsega hudega, kar je moral kot Slovenec pretrpeti v avstrijski armadi, samozavesti in samovšečnosti, intimnega dojetja, da se mu ponuja enkratna priložnost, da postavi vse na kocko: ali mu bo uspelo slovenskemu narodu in sebi v prid ali pa bo zgrmel v prepad, v smrt.
Maistrovo načrtno oblikovanje slovenske vojaške moči, njegove drzne, a premišljene vojaške akcije, neustrašnost kljub velikanski, vendar trhli nasprotnikovi moči, predvsem pa njegovi odločilni načrti za prihodnost Slovenije kar sami po sebi vsiljujejo primerjavo z drugimi podobno prelomnimi dogodki nacionalne in vojaške zgodovine.
In prav odločilna domoljubna dejanja Maistra in njegovih borcev predstavljajo eno temeljnih vrednot Slovenske vojske. So dejavniki in gonilna sila, na katerih temelji njeno odločanje ter uresničevanje ciljev in nalog v nacionalnem in mednarodnem okolju, saj izhajajo iz obče človeških vrednot in vrednot slovenske družbe.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.