Avtor: dr. Stane Granda
Zgodovina Slovencev je praviloma pisana v protinemškem oziroma v jugoslovanskem kontekstu. Nekateri so pogrešali protiitalijanskega in proti madžarskega, tudi protihrvaškega.
Nerazumljivo je, da še po tridesetih letih samostojne slovenske države tako malo naših rojakov ne pogreša samoslovenskega, ko je slovenska problematika v ospredju, ko ni treba dokazovati, kako ponižni ali celo hlapčevski smo bili do »tujih« držav, v okviru katerih smo živeli.
To hkrati pomeni več samokritike, pa tudi poskuse zmerne samohvale tam, kjer to zaslužimo. Srditejši je prepir o tem, da imajo samo komunisti oziroma partizani zasluge za obstanek Slovencev in osamosvojitev.
Slovenci in dinastična monarhija
Posebno problematični pa so v zadnjih desetletjih nekateri zgodovinarji, ki ne ločijo anglosaškega in romanskega smisla nacije kot pripadnosti državi in pripadnosti narodu, kot je to v srednjeevropskem prostoru, zlasti na ozemlju Avstro-Ogrske.
Trditev, da smo Slovenci šele z lastno državo postali nacija, dokazuje popolno nepoznavanje in nerazumevanje slovenske zgodovine. Niso po naključju naši starejši zgodovinarji raziskovali nacionalnega vprašanja v habsburški monarhiji.
Slovencem so že leta 1848 vsi priznavali, da so nacija. Tragična posledica takih nazorov, nekdaj tipične za liberalno-državotvorne poglede, je zmanjšanje, če ne celo izginjanje zanimanja in odgovornosti za slovensko celoto. Tudi odgovornost za slovensko manjšino ministra za Slovence po svetu je izraz nerazumevanja slovenstva.
Pripadniki naše manjšine v Italiji, Avstriji, Madžarski in Hrvaški (del Istre, Čaber, Medmurje) živijo v Sloveniji, ki pa ni identična z Republiko Slovenijo. Posledice so že vidne in tako že lahko slišimo o Italijanih, katerih materinščina je slovenščina!???
Naši sodobni vsevedi, mislim na v »evropsko pomembne in svetovne znanstvene trende vključene zgodovinarje«, da habsburška monarhija, Avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska, ni bila klasična država, ampak dinastična monarhija.
Osnovno politično vodilo je bilo zvestoba cesarski hiši. Ni bila država nemškega naroda, Nemci nikoli niso hoteli biti Avstrijci, avstrijskega naroda ni bilo. Pomislimo samo na besedo avstroslavizem: »Če Avstrije ne bi bilo, bi jo morali ustvariti v interesu avstrijskih Slovanov,« je definiral to prepričanje František Palacký (1798−1876).
Podobno misel je zapisal že Anton Tomaž Linhart(1756−1795), ki je trdil, da je habsburška monarhija glede na večino prebivalstva slovanska. Ker možnosti za lastno državo ni bilo, je bila alternativa ne idealni Avstriji samo bistveno slabša Rusija.
Primerjava našega bivanja in upanja na narodno preživetje v »ječi narodov« in obeh Jugoslavijah. V njih smo preživeli zaradi poprej doseženega, ne pa dodanega in izboljšanega v jugoslovanskem občestvu.
Kakšna je slovenska etnogeneza?
Protigermanstvo, na Primorskem pa specifično protiromanska naravnanost je rodila tako imenovani venetski kontekst, po katerem naj bi bili naši predniki Veneti.
Gre za eno variant avtohtonistične teorije, ki vidi naše začetke že v »Ilirih«, če že ne poprej, in jo je zastopal že Valentin Vodnik.
Pri tem pride do zanimive zamenjave železnodobnih Venetov z območja današnje severovzhodne Italije (kultura Este s centrom okoli Bologne) z vzhodnimi veliko mlajšimi germanskimi sosedi, ki so jih ti poimenovali Vendi, Vindi, Veneti in so med njimi tudi Sloveni.
Beseda Slovan je češkega izvora in se je udomačila pri nas šele v 19. stoletju. Slovanski Bolgari, Srbi in Hrvati nimajo svoje prvotne slovanske oznake, kot jo očitno imamo Slovenci, ampak so jim jo vsilili neslovanski zavojevalci, od katerih je ostalo samo njihovo neslovansko ime, sicer pa so izginili kot številna nomadska plemena s starejšimi Avari vred.
Teh naših prednikov ni uspelo poavariti. V tem pogledu so bili uspešnejši kasneje Madžari, v jeziku katerih pa naj bi bilo nad 60 odstotkov besed slovenskega izvora.
Venetska teorija, ki jo znanstveno zgodovinopisje zavrača, ima to dobro posledico, da je podprla in razširila zanimanje za najstarejšo zgodovino. Hkrati je odprla tudi številna nepojasnjena vprašanja.
Njen konkretni rezultat je identifikacija slovenskih krajevnih in ledinskih imen daleč zunaj prostora, ki ga označujemo kot slovenskega etničnega. Očitno je nekatere naše prednike zaneslo daleč zunaj njega.
Privržencem venetske teorije gre v prilog tudi dejstvo, da analize DNK odkrivajo v našem genskem materialu ogromno, celo večino sledi, ki nimajo »krvne in etnične« zveze s slovanstvom«. Sklicevanje na ta odkritja niso dejansko nič novega, le natančnejša so.
Dejstvo je, da je vsak narod na nekem prostoru vsestranski dedič vsega, kar je tam živelo in kar se je dogajalo. Čistih etničnih pripadnikov ni oziroma se ti ne določajo po genskem materialu, ampak pripadnosti kulturi (jeziku) in v manjši meri nacionalni oziroma politični zavesti.
Zato imamo lahko danes tudi Slovenca, ki je zamorec ali še kaj bolj nenavadnega. Zato je tudi velika nevarnost kultura »multi-kulti«. Ne zato, ker ni večinsko slovenska, ampak ker sploh ni nobena kultura, za katero je tradicija tako pomembna kot realnost, v kateri obstaja.
Pomen železne dobe in antike
Kulturno vrednost nekega območja je v Evropi stoletja določala antična dediščina. Italijo obiskujemo zaradi rimske dediščine, ne materialnih ostankov italijanske zgodovine.
Naš prostor, ki je bil zaradi bogate in raznovrstne narave ter ljubiteljev življenjskih radosti, kot priča neandertalska piščal, vselej privlačen za ljudi, ki jih preveva ljubezen do življenja, je svoj prvi evropsko pomembni kulturni višek dosegel v starejši železni dobi od 800–300 let pr. Kr.
Takrat je bil naš prostor tudi eden posrednikov znanja pridobivanja železa med Bližnjim vzhodom in Srednjo Evropo. Navzven železnodobno kulturo predstavlja situlska umetnost, tudi stekleni in jantarni nakit, ki potrjuje široke ekonomske in duhovne povezave tega prostora.
V nadaljnjih stoletjih, spomnimo se samo noriškega jekla, vse do druge polovice 19. stoletja, je bilo pomembno tukajšnje železarstvo kot del vzhodnoalpskega širšega prostora. Bolj ali manj je slonelo na površinskih kopih, bobovcu ali »gozdnem železu«.
Koroška je bila vse do odkritja Amerike pomembna tudi zaradi zlatih rudišč, na kar je vse do zgraditve hidroelektrarne Fala spominjala zlatonosnost Drave.
Če povežemo rudna bogastva z geografsko lego, prehodnost slovenskega etničnega prostora iz Srednje Evrope na Bližnji vzhod in z Apeninskega polotoka, ene od zibelk evropske kulture, v Panonsko nižino kot neizčrpni vir žita in mesnin, dobimo kar dva odgovora na temeljna vprašanja slovenske zgodovine.
Slovenski prostor je bil strateško prepomemben, da bi veliki narodi manjšemu slovenskemu dopustili oblikovanje lastne države. Slovenci kot eden manjših in prometno izjemno izpostavljenih slovanskih narodov smo tu obstali zaradi svoje odprtosti v prostor, ki je zahteval stalno preverjanje tujega in soočenja s svojim.
Prilagodljivost, ki je izhajala iz samozavesti, ne občutka manjvrednosti, je bila naša prednost v zgodovini. Očitno je bila ta tako trdna, da je prevesila nevarnost množičnega potujčevanja, ki so ga doživeli mnogi pomembnejši in večji narodi.
Spomnimo se samo naših nesrečnih sosedov Langobardov, ki so imeli svoje pravo, plemstvo, kraljestvo … pa jih danes ni več. Tudi naša samozavest ni bila poceni. Najmanj dve tretjini etničnega ozemlja smo izgubili.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
