Avtor: Metod Berlec
O slovenski polpretekli zgodovini, dogajanju na RTV Slovenija in politiki smo se pogovarjali z novinarjem, televizijskim voditeljem in priznanim slovenskim zgodovinarjem dr. Jožetom Možino.
DEMOKRACIJA: Gospod Možina, konec leta 2019 ste na podlagi svoje nadgrajene doktorske disertacije izdali knjigo, pravzaprav znanstveno monografijo Slovenski razkol, okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora. Knjiga je postala ena največjih knjižnih uspešnic zadnjih let na Slovenskem. Kako si to razlagate?
Možina: Zgodovina, ki jo knjiga obravnava, je še tako živa, delno zamolčana in zlagana in prikrito »zlobna, krivična da nas ne pusti iz rok. Pravzaprav je še del sedanjosti, in šele ko jo bomo spoznali in se iz zmot tistega temnega časa naučili, česa se ne sme, takrat se bo preteklost pomaknila tja, kamor sodi – v zgodovino. Desetletja naložene laži, ki se sedaj ob knjigi Slovenski razkol razkrajajo, to daje knjigi živost – aktualnost.
DEMOKRACIJA: Vendar pa so na to temo izšle že številne druge knjige, vaša je nekaj posebnega …
Možina: Očitno. Glede na fascinantne odzive bralcev ne morem drugače kot da z zadovoljstvom, da jih je knjiga prevzela, prepričala, navdušila, spremljam njihove odzive. Imajo jo kot svetinjo na polici, mnogi poleg Sv. pisma, take poslušam. Ne mine dan, da me ne bi nekdo na pločniku, na bencinski črpalki, v trgovini ali zadnjič pri zobozdravniku nagovoril, se zahvalil … Moji otroci se že dolgo hecajo na ta račun, saj se določene besedne zveze pohval ponavljajo, a ljudje so iskreni in njihovi odzivi dragoceni. Tudi sam sem presenečen, ganjen, da knjiga res tako globoko deluje. Tega si res nisem predstavljal. Ko te ljudje ogovorijo, prav danes npr. mlajši par z majhnima otrokoma na Tržaški cesti v Ljubljani, in izražajo podporo, je to potrditev dela, velik smisel pa tudi moč in pogum rasteta iz tega. Fascinantno je, ko slišim, kakšna moč je v tej knjigi in v vsem, kar počnem sam in seveda tudi kolegi, ki se trudijo za isto stvar.
DEMOKRACIJA: V čem je po vaše največja dodana vrednost te knjige?
Možina: Verodostojna je, napisana je pošteno in skrbno. Zapisano je preverjeno in drži. Najtežje in najbolj zapletene stvari so povedane strokovno, a na vsakomur razumljiv način. Knjiga ne vsiljuje ene razlage, izpostavlja različne, tudi še neznane vire ene in druge strani, tako da se bralec v nekem smislu sam dokoplje do spoznanja resnice – kar ga potem fascinira in ključne stvari si tudi bolje zapomni. To sedaj razumem iz pripovedovanja številnih, ki so knjigo v celoti prebrali, in vidim, kako dobro sedaj poznajo ta najmračnejši del naše zgodovine.
Poleg tega je knjiga na 624 straneh velikega formata bogato opremljena z barvnim tiskom, s fotografijami, z dokumenti, grafi, s pomočjo katerih izjemno natančno ugotovimo ključno okoliščino slovenskega razkola – kdo je začel pobijati slovenske civiliste, kdo je prednjačil … Odgovori so za dosedanjo »partijsko« zgodovino uničujoči. Vendar to ni moja krivda. Taka do dejstva …
DEMOKRACIJA: V knjigi pišete tudi o partizanskih pobojih Romov med drugo svetovno vojno. Prejšnja desnosredinska vlada je v začetku maja razglasila 17. maj za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pri tem je izhajala iz civilizacijske norme, da povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih, in sledila prizadevanjem, da se najbolj tragični dogodki iz naše zgodovine ne bi ponovili. V knjigi pišete, da se je leta 1942 prav na ta dan zgodil največji komunistični oziroma partizanski pomor Romov …
Možina: Datum je zelo primerno izbran in tudi utemeljen, saj je bil po več kot letu dni vojne to prvi primer na Slovenskem, ko je neka oborožena sila kar pomorila več kot 50 slovenskih civilih oseb hkrati. In kar je najbolj boleče, morilci teh neoboroženih ljudi niso bili okupatorji, ampak domača komunistična gverila. Prav na dan razglasitve dneva spomina na vse žrtve komunističnega nasilja 17. maja me je poklical pričevalec Tone Oblak iz Buenos Airesa. Kot devetletni otrok je v Vrbljenju pod Krimom videl žalostno povorko zajetih Romov, ki so živeli med njimi in so jih poznali, videl je partizane, ki so po pomoru utrujeni in umazani prišli v vas in se umivali, tudi te so poznali. Pričeval je, kot je slišal, da so romske otroke morili brez strelov … in ko je bilo morišče leta 2017 odkopano, so se njegove besede izkazale za resnične. Ganjen je bil do solz, ko je po 80 letih ta dolgo zamolčana tragedija dobila javni državni spomin. Pomor v Iški sicer ni bil največji pomor Romov. Ta se je odvil dva meseca kasneje, ko so partizani izpraznili in požgali romsko naselje Kanižarica pri Črnomlju, zajeli celotno skupnost ter vodili zajete nad Mavrlen in vse pobili, večina je bila žensk in otrok, starih le nekaj let. No, enemu Romu je uspelo zbežati, visoko noseče Rominje pa se je usmilil partizan in je potem rodila zdravo deklico.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
