Avtor: Miran Černec
V Kredu pri Kobaridu se je 2. marca 1890 rodil dr. Joža Lovrenčič, profesor, pisatelj, domoljub in ravnatelj 1. slovenske gimnazije v Gorici po padcu fašizma. Po študiju slavistike in latinščine v Gradcu je doktoriral leta 1915 in se zaposlil kot profesor v Trstu.
Leta 1919 je zastopal slovenske interese na mirovnih pogajanjih v Parizu, a se je po izgubi Primorske leta 1920 razočaran umaknil v Ljubljano. Tam je služboval kot profesor, si ustvaril družino, literarno ustvarjal in urejal dijaški list Mentor.
Med okupacijo je bil podpornik Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) in prav on naj bi bil leta 1944 v Kobaridu s slovenskimi četniki prvič po 25 letih spet javno razvil slovensko tribarvnico.
Bil je aktiven pri spodbujanju kulturne aktivnosti na Goriškem in v Benečiji pod okriljem SNVZ in ravnatelj 1. slovenske gimnazije v Gorici po skoraj 30 letih, odprte novembra 1944. V tej vlogi se je z zanosom lotil naloge kulturne oživitve Primorske s ciljem uresničitve Zedinjene Slovenije. Ker se je goriška gimnazija izkazala za uspešno, jo je OF prek Franceta Bevka kmalu strupeno napadla, Lovrenčiča pa neutemeljeno obtoževala propagiranja fašizma.
Po vojni ga je nova oblast obsodila na 2 leti zapora kot »okupatorjevega sodelavca«. Kasneje je bil pomiloščen, a še vedno nadziran in odrinjen iz javnosti, njegov literarni opus pa zamolčan. Umrl je leta 1952 v Ljubljani.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
