Avtor: Miran Černec
Na binkoštni ponedeljek, 4. 6. 1838, je imel škof Anton Martin Slomšek v Možberku na Koroškem znamenito pridigo z naslovom »Dolžnost svoj jezik spoštovati«. V kraju 5 kilometrov severno od Vrbskega jezera, katerega prebivalstvo je bilo takrat še večinsko slovensko govoreče, a že podvrženo germanizaciji, je Slomšek pridigal na povabilo tamkajšnjega župnika in narodnega buditelja Urbana Jarnika.
V goreči pridigi, s katero je želel Korošce na jezikovni meji navdihniti, naj ne opuščajo materinščine, je Slomšek zvestobo in spoštovanje do lastnih korenin opredelil ne le kot izbiro, temveč kot dolžnost do Boga, prednikov in soljudi. Slovenščino je predstavil kot enega najstarejših jezikov v evropski družini, jo postavil ob bok latinščini in grščini ter ostro grajal tiste, ki so jo dajali vnemar: »Kdor se tedaj tak stariga imenitnega jezika sramuje,« je pridigal, »je podoben trepu, ki lepo pošteno oblačilo iz sebe izterga, ki mu ga je dober oče dal, se po tuje obleče, in misli, da bo lepši.«
Hkrati je pozval k spoštovanju drugih jezikov in nakazal na s tem povezane prednosti: »Ne zaničujte tujih jezikov ino se nemškiga le skerbno učite; lepši bo vam, ki znate jezika dva, kakor Nemcam, ki znajo le samo eniga … Pred Bogom ni razlike med Nemcam in Slovencam.« Slomškova pridiga v Možberku je imela določen učinek; tudi v krajih severno od Vrbskega jezera, ki so bili najbolj izpostavljeni ponemčevanju, se je slovenščina ohranila vsaj do konca 1. svetovne vojne in »koroškega plebiscita« – v nekaterih od njih pa je živa še danes.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
