Akademik dr. Bogo Grafenauer je opozarjal, da neposrednih pisnih virov o naseljevanju Slovanov ni mogoče najti

Avtor: Gašper Blažič

V preteklosti smo v člankih (v reviji Demokracija) o koreninah slovenstva opozorili na včasih nedosledna stališča »uradne« zgodovinske stroke, ki je velikokrat obvisela v kleščah ideologij – pa ne samo komunistične, pač pa tudi nekdaj močnih ideologij pangermanizma in panslavizma.

Ko so začeli njihove že standardne argumente o naselitvi Slovanov izpodbijati nekateri sicer ljubiteljski zgodovinarji pa tudi poklicni zgodovinarji iz tujine, so se nekateri zgodovinarji začeli opirati na tezo, da je govorjenje o slovenstvu pred 19. stoletjem absurd, saj naša nacionalna identiteta do takrat sploh ni obstajala.

A jasno samozavedanje o nacionalni pripadnosti ne ustreza vedno realnemu razvoju etnogeneze in v nekaj člankih smo že dokazali, da nam nihče ne more odrekati dejstva, da smo eden najstarejših evropskih narodov, pa čeprav je težko primerjati prebivalce našega sedanjega državnega ozemlja s tistimi, ki so na tem območju živeli npr. pred dva tisoč leti, saj so ta območja vmes zaznamovale tudi migracije narodov.

Grafenauer o naselitvi Slovanov

Zdi pa se, da se je od zgodovinarjev, ki so predavali slovenskim študentom po drugi svetovni vojni, v času režima torej, ki je še zlasti trdo nadzoroval vse družbene in humanistične vede, objektivni resnici na področju etnogeneze še najbolj približal akademik prof. dr. Bogo Grafenauer (1916−1995), ki je tudi izdal svoje razprave in članke v knjigi s preprostim naslovom Karantanija.

V uvodu te knjige avtor priznava, da ne obstajajo neposredni viri, ki bi dokazovali tezo o naselitvi Slovanov na območje Vzhodnih Alp in Zgornjega Posavja.

Obstajajo pa pisni viri iz oglejskega patriarhata, ki dokazujejo tedanje razpadanje antične cerkvene organizacije (6. stoletje), kar se nanaša zlasti na zaton nekaterih prastarih škofij – vse to pa naj bi kazalo na migracijske tokove v tistem času.

Zemljevid prikazuje slovensko etnično ozemlje v 9. stoletju in slovensko narodnostno (etnično) ozemlje v današnjem času. Na zahodu so naši predniki trčili ob Langobarde in Romane. Vir: Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, 1979.

Nekaj virov govori tudi o spopadih Slovanov z Langobardi na zahodni meji slovenskega etničnega ozemlja.

Tu bomo seveda Grafenauerjeve navedbe dopolnili s podatki od drugod.  Kot je znano, so se  germanski Langobardi (slovensko: »dolgobradci«), ki so prišli s severa Evrope (do petega stoletja so iz Skandinavije prišli na območje sedanje Avstrije), ustalili na področju sedanje severne Italije, zlasti v Furlaniji, pa tudi po Apeninskem polotoku proti jugu.

Zaradi spopadov z Ostrogoti je bil namreč ta del sedanje Italije povsem opustošen, Rimski imperij pa je bil v zatonu. Langobardsko oz. Italsko kraljestvo, ki so ga ustanovili, so nato podjarmili močnejši Franki, ki so v zahodni polovici Evrope zgradili močno imperialno zvezo.

Vsekakor je bilo tedanje dogajanje v Evropi v znamenju kraljestev brez točno določenih meja, res pa je, da so Langobardi na vzhodni strani svoje nove domovine (severne Italije) zgradili limes, ki jim je pomagal v obrambi pred Slovani in Obri.

Če se je namreč kakšno (nomadsko) ljudstvo od nekod umaknilo, je v (skoraj) prazen prostor prišlo kakšno drugo. Tudi zato se je etnična podoba sedanjega slovenskega ozemlja skozi stoletja spreminjala.

Bolj stalna je seveda ostala v težko dostopnih gorskih predelih, drugače pa je bilo ob pomembnih prometnih poteh in na ravninah, npr. v Panoniji.

Črne luknje v zgodovinopisju

Seveda vseh podatkov, ki jih v svoji knjigi, zlasti v njenem uvodu, navaja akademik Grafenauer, ne bomo izpostavljali, ker bi bilo tega preveč.

Je pa zanimivo, da akademik Grafenauer poudarja pomen nekaterih starejših slovenskih zgodovinarjev pa tudi arheologije, toponomastike (imena krajev!) in filološke analize jezikovnega razvoja alpskih Slovanov.

Pohvalno, kajti povojni rdeči režim je bil razpoložen v duhu kulturne revolucije in je zelo selekcionirano izbiral dogodke in osebe iz časa pred letom 1941 kot nekaj, kar bi imelo pomen za razvoj slovenskega naroda, ki je bil za ta isti režim seveda utemeljen na NOB (beri: revoluciji).

Iz opisa bojev med različnimi političnimi skupnostmi za današnja slovenska ozemlja (od Bizanca, Slovanov, Obrov, Frankov …) je razvidno, da ni mogoče določiti etnične sestave na teh ozemljih v času pred letnico, ki so jo označevali kot čas prihoda Slovanov na ozemlje Vzhodnih Alp, to je leto 568.

Akademik Grafenauer meni, da je začetek širjenja slovanskega (slovenskega?) etničnega prostora proti zahodu starejši in sega že v začetek šestega stoletja, slovanski naselitveni val pa naj bi bil do Alp prišel z območja Panonske nižine.

Zanimiv podatek, morda tudi zaradi tega, ker bi bilo ob tem dobro preveriti, kakšno je sedanje stanje v legendarni zakarpatski pradomovini Slovanov. O tem namreč nimamo podatkov.

A najbolj zanimiv del Grafenauerjevega članka je zagotovo tisti, kjer se avtor knjige sklicuje na znanstvenike, kot so Fran Ramovš, France Bezlaj in Tine Logar.

Gre namreč za jezikovne značilnosti slovenskega jezika, ki se po svojih značilnostih bolj kot z drugimi narodi nekdanje Jugoslavije povezuje s severno oz. Zahodnoslovansko skupino jezikov.

Potem gre tu za toponime oz. izvor krajevnih imen, saj je znanost potrdila, da je bila slovanska naselitev starejša od bavarske.

To velja tudi za območje sedanjega Dunaja z okolico, saj so nekatera krajevna imena, ki so bila skozi stoletja ponemčena, dejansko slovenskega izvora. Na primer Mödling, ki prihaja iz stare besede »mediliha« (meja).

Kolonizacijskih tokov pa je bilo več, slovanska naselitev se je namreč zgodila tudi s severa proti jugu.

Kje so dejansko živeli t. i. Praslovani?

Na tem mestu bomo navajanje tez iz uvodnega dela Grafenauerjeve knjige končali in prihodnjič nadaljevali z vprašanjem kontinuitete.

Tu lahko samo izpostavimo spoznanje, da se je preseljevanje narodov res dogajalo in da je bilo obdobje pozne antike, ki je že prehajalo v zgodnji srednji vek, dejansko zelo »živahno«, kljub temu pa prav to obdobje pušča še zelo veliko odprtih vprašanj.

Če namreč izpostavimo prodore Slovanov proti jugovzhodni Evropi (osvojitev rimskega mesta Sirmium, sedaj Sremska Mitrovica) vse do sedanje Grčije (s tem, da so na območju antične Makedonije s starodavnim mestom Solun vzpostavili kulturno okolje, v katerem sta odraščala tudi sveta brata Ciril in Metod – izvirno Konstantin in Mihael – od katerih je nato Metod postal panonski škof), potem se lahko vprašamo, ali je bilo glavno »središče« Slovanov na območju sedanje Madžarske (Blatno jezero) in Slovaške in ne nekje za Karpati ali v Pripjatskem močvirju.

Akademik dr. Bogo Grafenauer in njegova knjiga »Karantanija izbrane razprave in članki« Foto: Arhiv Demokracije

Zavedati pa se moramo tudi pomanjkanja virov, ki bi kazali na starejša naseljevanja in na temeljne značilnosti staroselcev na območju Vzhodnih Alp. Tudi zato so genetske raziskave v zadnjem času marsikaj razjasnile – to velja zlasti za primerjalno genetiko, ki primerja genetsko sestavo sedanjih prebivalcev in ostankov katerega od pra-prebivalcev našega ozemlja.

Tu ne mislimo samo na krapinskega pračloveka ali znanega Ötzija, pač pa tudi na morebitne posmrtne ostanke koliščarjev.  Vsekakor tudi tovrstne raziskave lahko osvetlijo določene »črne luknje« v zgodovini nastanka slovenskega naroda v najzgodnejšem obdobju.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

Več

Zadnji članki