Avtor: Miran Černec
6. julija 1824 se je v Medgorjah pri Žrelcu na Koroškem rodil Marko Pernhart, slovenski slikar, hribolazec in pedagog. Pernhart, ki velja za prvega realističnega krajinskega slikarja na Slovenskem, je v 19. stoletju ustvaril izjemen opus okoli 1200 oljnih slik, na katerih je ovekovečil naravno lepoto in staro kulturno krajino slovenskih dežel, kakršna je obstajala tik pred začetkom industrializacije.
Ker je bila njegova ožja domovina kasneje iztrgana iz slovenskih okvirov, je ostalo njegovo delo v osrednji Sloveniji večino 20. stoletja bolj ali manj prezrto – toda v zadnjih letih se znova prepoznava kot umetnik, ki je s svojimi deli Slovencem zapustil pravzaprav neprecenljivo dediščino.
Marko Pernhart (po lastnem zapisu tudi Pernat) je bil rojen kot sin mizarja pri Žrelcu na jugu Celovškega polja, ki je bilo v tistih časih še povsem slovensko. Njegov oče se je tja priženil iz bližnje Podjune, kmalu po Markovem rojstvu pa je kupil kmečko posestvo v Rutah blizu Tinj. Tam je mladenič nato obiskoval ljudsko šolo, pomagal pri domačih opravilih, pasel živino in predvsem preživljal večino prostega časa v naravi.
Slednja ga je že kot otroka povsem prevzela. Od ravnic in valovitih gričev Celovškega polja, obronkov Pece in Karavank pa vse od obal Vrbskega jezera do skrivnostnih obrisov Visokih Tur na severu, ki so kasneje vsi postali njegovi priljubljeni slikarski motivi. Od mladih nog se je napajal v naravnih lepotah svoje dežele. Umetniško žilico je začel izkazovati že v teh letih. Slikal je na kmečke skrinje in panjske končnice, prva otroška dela s pogosto šaljivimi vsebinami pa je sam nosil tudi prodajat na trg v Celovcu.
Njegovo nadarjenost so kmalu opazili nekateri vplivni meščani in že pri rosnih 12 letih ga je lokalni krčmar Krajcar najel za poslikavo sob v njegovem gostinskem objektu na cesti med Celovcem in Velikovcem. Pernhart je delo opravil tako dobro, da je Krajcar na talentiranega fanta opozoril škofijskega kaplana in zgodovinarja Henrika Hermanna, ta pa je kmalu postal njegov mecen in mu omogočil nadaljnje slikarsko izpopolnjevanje pri lokalnih umetnikih.
Hermann je za sponzorstvo pridobil tudi Pernhartovega rojaka iz Tinj, goriškega nadškofa Franca Ksaverja Lušina, in z njuno pomočjo se je nadobudni Korošec pri 15. že učil v Celovcu pri Andreju Hauserju. Še večji vpliv je imelo nanj šolanje pri ljubiteljskem slikarju in podjetniku v Vetrinju Edvardu pl. Moru, s katerim ju je družilo navdušenje nad naravo. Moro je bil znan po svojih krajinskih slikah, in čeprav se je Pernhart kasneje učil tudi pri drugih umetnikih, celo v Münchnu, se je po vrnitvi v domovino še sam osredotočil na krajinsko slikarstvo.
Njegova velika ljubezen so bile predvsem gore in ledeniki. Že leta 1849 je bil prvič na Triglavu, kasneje tudi na Stolu in Mangartu, in kakor se zdi, se je v teh letih precej zanimal za Kranjsko, katere motivi so takoj za koroškimi vedno predstavljali največji del njegovega opusa. Ni sicer znano, da bi se Pernhart v času bojev za Zedinjeno Slovenijo, v katerih so pred letom 1848 in po njem vidno vlogo igrali mnogi njegovi koroški rojaki, kdaj politično opredeljeval.
Medtem ko so drugi delali politiko ter pisali govore in manifeste, je sam na svojih samotnih poteh po slovenskih gorah in deželah predvsem vpijal njihovo lepoto in jo z mojstrsko roko prelival na platno za kasnejše rodove. Na Kranjskem je ob Triglavu denimo večkrat upodobil vsaj še Blejsko in Bohinjsko jezero, panoramo s Šmarne gore nad Ljubljano, Cerkniško jezero, Špikovo skupino nad Mojstrano, Kranj in številne druge kraje …
Levji delež v njegovem ustvarjanju pa mu je vsekakor predstavljala rodna Koroška, ki jo je ovekovečil na stotinah slik, s katerimi je postal priljubljen po vsej deželi. Od upodobitev Gospe Svete, knežjega kamna in vojvodskega prestola do otoka na Vrbskem jezeru in pokrajine v Rožu in Podjuni, je lepote svoje ožje domovine z vsako novo sliko ponesel dlje v svet. Številni graščaki, plemiči in bogataši so z njegovimi deli z veseljem krasili svoje rezidence, leta 1855 pa so koroški deželni stanovi album z 31 njegovimi slikami kot posebno spominsko darilo celo izročili takratni mladi avstrijski cesarici Elizabeti.
Pernhart je bil v tem času že precej znan, a v duši je še vedno ostajal predvsem sin svojih slovenskih kmečkih staršev, skromen in pripravljen na vedno nove izzive. Njegova strast za slikarstvo ga je pri tem vodila v prav vratolomne podvige. Za pripravo slovite panorame z vrha Velikega Kleka se je med letoma 1857 in 1859 vsaj sedemkrat povzpel na vrh te najvišje koroške gore in na 3.798 nadmorske višine v pogosto strupenih vremenskih razmerah po več ur pripravljal zahtevne skice in študije. Ob neki tovrstni priložnosti je po 5 urah dela na vrhu gore zaradi bleščanja snega celo začasno oslepel, a njegovemu vodniku ga je le uspelo srečno spraviti nazaj v dolino.
Pernhartove vedute s Kleka so bile prava mojstrovina in z njimi je dokončno zaslovel ter vzbudil obilo zanimanja ne le v umetniških krogih, temveč tudi med hribolazci in geografi. Vendar je prav ljubezen do gora botrovala njegovi prezgodnji smrti. Na eni od svojih poti na Stol se je namreč nekoč tako nesrečno potolkel, da so mu morali operirati želodec, rana pa se ni nikoli prav zacelila in kljub pogumnemu boju s hudo boleznijo ji je podlegel 30. 3. 1871, star 46 let. Na zadnji poti ga je ob njegovih kmečkih sorodnikih pospremila vsa celovška mestna elita. Pokopan je v Št. Rupertu oz. Blačah – eni najstarejših nekoč slovenskih četrti Celovca.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
