Avtor: Franc Bešter
Meja med demokracijo in totalitarizmom je tanka in demokracija hitro zdrsne v totalitarizem. Totalitarizem: stalna vladavina enih, ene ideologije – in tega ni mogoče zamenjati z volitvami. Zakaj trdim, da je na svetu zavladal nov totalitarizem (vladavina Denarja), o čemer sem pisal v prejšnjih dveh prispevkih?
Ker imajo realno politično moč nad svetom (možnost kreiranja svetovne politike) skupine najbogatejših in najvplivnejših, ki jih z volitvami ni mogoče odstraniti, volitve in menjavanje leve in desne opcije na oblasti – vse to je zaradi ustvarjanja videza demokracije.
Da, demokracija je bila ustanovljena tudi kot neka »varovalka«, ki naj preprečuje zlorabo oblasti, tako da daje možnost »demosu«, da neprimerne voditelje na volitvah odstrani z oblasti. Velika prednost tega sistema: v zgodovini so se namreč dogajale pogoste in zelo hude zlorabe oblasti, se pravi tistih, ki jim je bila z oblastjo dana moč nad ljudmi.
Na svetu je torej oligarhija, ne več demokracija, ta vlada tako, da nadzira delovanje vlad držav, opcije se sicer z volitvami menjavajo, a politika vlad bo zaradi tega ostala v glavnem ista, precej nespremenjena.
Ali je to za človeštvo dobro ali slabo? Politika je urejanje skupnih zadev, te zadeve naj bi se urejale v skupno dobro, da pa ljudje pridejo do te možnosti (odločanja o tem), morajo osvojiti oblast, politika je zato (tudi) boj za oblast, človek se mora dokopati do pozicij politične moči.
In že kakšnih sto let določene skupine ljudi z ideologijo kapitala res delajo na tem, na prevzemu oblasti nad svetom, svet hočejo »globalizirati«. Pri tem so jim narodi (razlike med njimi) in njihove nacionalne države napoti, hočejo jih postopno odpraviti, suverenost narodov je zato danes v nevarnosti.
Cilji »globalistov«? Ali so se polastili oblasti iz skrbi za človeštvo? Težko bi rekel, od samega začetka jim gre najprej in predvsem za svetovni trg, za pretok blaga, za surovine …, gre torej za interese kapitala, za njihove osebne koristi, kapital stremi k rasti in človeški pohlep ne pozna meja.
Ali bi bilo dobro, če bi svet imel eno vlado, ali je bolje, če je razdrobljen na več kot 200 držav? Priznati je treba, da bi bilo določene skupne zadeve mogoče bolje in učinkoviteje reševati iz enega centra, zlasti okoljske in epidemiološke probleme, ki se ne ozirajo na meje, podnebne spremembe se ne ozirajo na meje, prav tako ne virusi.
Take probleme človeštvo lahko reši le v enotnem, skupnem naporu – ali pa jih ne bo rešilo, to vedno znova dokazujejo različne podnebne konference. In če smo pri okolju: tehnika je povzročila čezmerno izčrpavanje (surovin) in onesnaževanje na planetu, vendar je le-to tako veliko tudi zaradi razdrobljenosti sveta na države in regije. Zakaj?
Zaradi tekmovalnosti med državami na ekonomskem, političnem in vojaškem področju. Tehnika se v gospodarstvu uporablja ne le za preživetje narodov, ampak tudi za večanje ekonomske in s tem politične moči držav (primer je današnja Kitajska, ki z ekonomsko skuša doseči tudi politično prevlado v svetu in se pri tem na okolje ne ozira), ekonomska moč pa veča tudi vojaško moč; tu so države v nenehni tekmi, v stalnem večanju učinkovitosti svoje oborožitve, kar zahteva ogromno (tudi dragocenih) surovin in energije, ogromno energije se nadalje razmetava za stalne vaje, premike, manevre …
Res se sicer vse to dela v imenu varnosti in obrambe, ampak v končni fazi cilj vsega tega ni dobro ljudi, ampak pobijanje ljudi. Okolje torej uničujemo tudi v ta namen.
Ali pa imajo morda ti oligarhi – nosilci realne politične moči v sodobnem svetu – vseeno s tem svetom tudi kakšne dobre namene? Če bodo odpravili suverenost, bo to zahtevalo tudi odpravo njihovih nacionalnih armad, ustanovitev ene same svetovne vojske, in če bodo države odpravljene, se bo prenehalo tudi to sedanje nesmiselno tekmovanje – v namen pridobivanja politične prevlade nad drugimi.
Vse to bi močno zmanjšalo porabo surovin in energije. Da, varčevanje! Kljub današnjim dilemam, debatam o zelenih energijah in o upih, ki jih polagamo v obnovljive vire, brez strogega in vsesplošnega varčevanja ne bo šlo! Le-tega pa (po mojem) ne bo mogoče uvajati brez enotne, centralizirane, v določenih pogledih tudi totalitarne oblasti za ves planet.
Mnoge stvari bo namreč treba strogo omejevati ali celo prepovedati, večina ljudi pa se ne bo pripravljena prostovoljno in iz visoke ekološke zavesti odpovedati svojim današnjim udobnostim. Mnogi verjetno vidijo rešitev za Zemljo tudi v »depopulaciji« – v zmanjšanju števila ljudi.
In mnogi se danes nočejo cepiti tudi zato, ker si pojav covida razlagajo s tem, da so »temne sile« virus namenoma spustile v svet, da bi nas »razredčil«. In cepivom ne zaupajo tudi zato, ker v njih vidijo to zaroto. Cepiva naj bi bila narejena tako, da se oslabi imunski sistem, da v ljudeh povzročijo različne bolezni itd.
Verjamem, da tajno delujoča svetovna oligarhija hoče iz ekoloških razlogov na nek način omejiti nadaljnjo rast prebivalstva in ustaviti to noro težnjo po stalni gospodarski rasti. Vendar glavni cilj »novega svetovnega reda« vidim v volji do moči (Nietschejeva »der Wille zur Macht«).
Skupina nadljudi naj bi pridobila absolutno oblast nad množicami strogo nadzorovanih podljudi (ali vam ta zgodba ne zveni znano – iz časov komunizma?). Uresničenje Orwellove vizije.
Pismo je bilo prvotno objavljeno v reviji Demokracija.
