Avtor: Miran Černec
Na sodišču v Münchnu se je 26. februarja 1924 začel proces proti devetim organizatorjem neuspelega »pivniškega puča« iz novembra 1923, s katerim so skušale različne nacionalistične in monarhistične frakcije prevzeti oblast na Bavarskem in od tam zrušiti parlamentarno ureditev takratne nemške republike. Proces v času trajanja ni vzbujal pretirane pozornosti mednarodne javnosti, a se je izkazal za enega najusodnejših v evropski zgodovini; na njem se je namreč iz skoraj popolne anonimnosti povzpel mož, čigar ime je kmalu nato postalo znano vsemu planetu – Adolf Hitler.
Hitler je bil sicer le eden od voditeljev puča, do katerega je prišlo zaradi splošnega nezadovoljstva nad razmerami v »weimarski« Nemčiji, ki so jo po porazu v 1. svetovni vojni pretresali poskusi boljševiške revolucije, ekonomska kriza, hiperinflacija ter francoska okupacija Porenja in Porurja.
Stranka NSDAP, ki je bila ta čas znana kvečjemu na Bavarskem, sicer pa skoraj brez privržencev, je bila v tem vretju le eden od igralcev; vidnejšo vlogo pri kritiziranju neučinkovitosti takratnih demokratičnih vlad so imeli mnogi generali, častniki in monarhisti, ki so bili prepričani, da Nemčija za rešitev iz brezna potrebuje tršo roko. Za voditelja »novembrskega puča« je bil tako izbran general Erich Ludendorff, narodni junak iz časa 1. svetovne vojne, ki ga je za vodjo priznaval tudi Hitler ter sam prevzel nase le politično organizacijo prevratniškega poskusa.
Ob puču, ki so ga nato skoraj goloroki zarotniki skušali v Münchnu izvesti med 8. in 9. 11. 1923 ter ob tem zmotno upali na pomoč vojske in policije, je pod streli slednje padlo 16 Hitlerjevih somišljenikov; on sam je streljanje preživel laže ranjen, čeprav je bil ob pohodu na münchensko mestno hišo skupaj z Ludendorffom v prvih vrstah. Kmalu nato ga je aretirala policija in ga vtaknila v zapor Landsberg, kjer naj bi bil po več virih sprva povsem na tleh in na robu samomora. Razočaran nad neuspehom puča in soočen s smrtjo tolikih soborcev se je zatekel v gladovno stavko in 14 dni zavračal vsako hrano.
Zanimivo je da, naj bi bile Hitlerja iz te duhovne letargije nato potegnile predvsem ženske; med njimi sta bili dve njegovi zgodnji oboževalki in dobrotnici, Helene Bechstein in Helene Hanfstängel, moralno podporo pa so mu s pismi in obiski v zaporu izražale tudi vdove ubitih 16 prevratnikov. Ena od njih, Mathilde von Scheubner-Richter, ki je pod streli policije izgubila moža Maxa, naj bi bila Hitlerju celo zabičala, da se mora spraviti k sebi in nadaljevati z bojem, tako kot je ona morala nadaljevati z življenjem po smrti svojega moža. Tovrstni izrazi podpore so očitno dosegli svoj namen; bodoči firer je le prekinil z gladovno stavko in se začel pripravljati na zagovor.
Ko je 26. 2. 1924 nato stopil pred sodnike, je bil kot prerojen, znova poln skrivnostne energije, s katero je znal hipnotizirati množice na strankarskih nastopih; čeprav osrednje ime procesa sploh ni bil on, temveč neprimerno bolj znani Ludendorff, je z retorično spretnostjo povsem zasenčil druge obtožence ter na svojo stran kmalu pridobil večino navzočega občinstva in sodnikov.
Ob njegovih izvajanjih so številni sodobniki celo trdili, da se v določenem trenutku ni več vedelo, kdo na procesu je obtoženec in kdo tožnik; Hitler je namreč pričakovan potek obravnave obrnil popolnoma na glavo. V zagovoru je med drugim razkril, da pri puču ni deloval sam, temveč v navezi z visokimi vojaškimi, policijskimi in deželnimi funkcionarji na Bavarskem, ki pa naj bi bili njega in Ludendorffa v kritičnem trenutku pustili na cedilu; obilo simpatij je požel, tudi ko je osebno prevzel polno odgovornost za vsa dejanja članov NSDAP in pozval tožilstvo, naj njegove strankarske tovariše izpusti iz pripora.
Tožilstvo je sicer za obtožence zahtevalo visoke kazni, in če bi mu jih uspelo pred sodiščem ustrezno argumentirati, bi bila Hitlerjeva kariera verjetno zapečatena; zanj so namreč zahtevali 10 let zapora, ob obsodbi pa bi ga lahko kot rojenega Avstrijca tudi deportirali iz države, kar bi njega in NSDAP gotovo izločilo iz dramatične politične igre, ki se je nato v Nemčiji odvijala v začetku 30. let.
Toda zgodovina se je razpletla drugače; Hitlerjevo ime je prek poročanja nemških medijev v času procesa postalo znano tudi milijonom ljudi zunaj Bavarske, sam pa je ostal med obravnavo vse do zadnjega kljubovalen. V sklepnih besedah zagovora je 27. 3. 1924 sodnikom in tožilcem celo zabrusil: »Ne boste vi, gospodje, izrekli resnične sodbe nad nami, temveč jo bo izreklo večno sodišče zgodovine. Za vašo sodbo vem, kakšna bo. A četudi nas vi tisočkrat spoznate za krive, bo boginja večnega sodišča zgodovine smehljaje raztrgala tako zahtevek tožilstva kot vašo obsodbo; ker ona nas bo oprostila.«
Ob koncu procesa je bil Ludendorff dejansko oproščen, Hitler pa skupaj s tremi drugimi nacionalsocialisti zaradi veleizdaje obsojen na 5 let zapora. Toda v ječi je – tudi zaradi novih podpornikov iz visokih krogov, katerih pozornost je pritegnil med procesom – odsedel le 8 mesecev in 20 dni; čas v zaporu je celo uporabil, da je pribočniku Rudolfu Hessu narekoval avtobiografsko delo Mein Kampf, ki je nato postalo temelj nacional-socialistične ideologije.
Sodni proces, s katerim je sistem skušal še skoraj neznanega Hitlerja odstraniti iz politike, je torej paradoksalno dosegel prav nasprotno; naredil ga je prepoznavnega širši javnosti, mu prinesel številne nove privržence ter mu tako posredno celo tlakoval pot do kasnejšega vzpona na oblast.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
