Avtor: Miran Černec
22. februarja 896 je bil v Rimu za cesarja Svetega Rimskega cesarstva kronan Arnulf Koroški, knez Karantanije, vzhodnofrankovski kralj in morda najpomembnejši srednjeveški vladar, kar jih je izšlo iz slovenskih dežel. V kaotični in zapleteni dobi, ko se je pod napadi nordijskih Vikingov lomila usoda Evrope, je vojvoda Arnulf z vojsko zvestih Karantancev odločilno posegel v dogodke in postal v svojem času najplivnejši mož na celini – njegova zapuščina pa je bistveno oblikovala ne le nadaljnji razvoj karantanskega ozemlja, temveč vse Srednje Evrope.
Kje in kdaj se je rodil Arnulf Koroški, prapravnuk cesarja Karla Velikega, obstajajo različna mnenja; njegova otroška leta so zavita v temo, a najverjetneje je bil rojen okoli leta 850 kot nezakonski sin frankovskega vojvode Karlomana in matere Liutswinde.
Ali se je rodil na Bavarskem, s katero je bil vseskozi tesno povezan njegov oče, ali pa v takrat še povsem slovenski Karantaniji, ni znano; toda po več virih sodeč je že od malih nog gotovo bival in odraščal v neposredni bližini samega centra moči nekdanjih karantanskih knezov – v okolici današnjega Možberka na Koroškem.
Njegovega očeta Karlomana je leta 856 v Karantanijo, za takratne Franke precej skrivnostno, z neprehodnimi gorami obdano in samosvojo pokrajino, poslal kralj Ludvik Nemški kot svojega sina in namestnika.
Dežela je v tem času v frankovski državi sicer uradno spadala v okvir Bavarske in niso ji več vladali domači knezi, toda zaradi njene odmaknjenosti, zgodovine in slovenskega značaja se ji je pogosto priznaval svojstven, ločen status – to pa je pripomoglo, da sta si lahko tam tako Karloman kot njegov sin daleč od vpliva drugih karolinških vladarjev ustvarila skoraj samostojno kraljestvo (t. i. Regnum Carantanum), ki je postalo temelj Arnulfovega pohoda na najvišji prestol v Evropi.
Zdi se, da se je Arnulf v letih odraščanja med slovenskimi Karantanci počutil kot doma in da so ga oni prav tako sprejeli za svojega – vsaj od leta 876, ko je njegov oče zavladal Bavarski in Italiji, pa je deželo tudi bolj ali manj upravljal sam v navezi z njenim domačim plemstvom in vojaštvom.
Iz centra svoje moči v okolici Gosposvetskega polja in Krnskega gradu je Arnulf vodil številne bojne pohode; če ne prej, sta se vpliv in ime Karantanije prav za njegove vladavine razširila tudi južno od Karavank, v zahodno Panonijo in druge pokrajine, ki so postale jedro slovenskega naselitvenega ozemlja.
Na vzhodu se je tako kot njegov oče zapletal v pogoste vojne z vladarji Velike Moravske, ki jo je skušal obdržati v vplivnem območju frankovske države; to mu je deloma uspelo, ko je od Moravske odtrgal vojvodino Češko, ki je v naslednjih stoletjih – tako kot Karantanija – delila usodo Svetega Rimskega cesarstva.
V vsakem primeru pa so ambicije mladega kneza z vsako novo zmago segale vse više, in ko mu je oče leta 879 Karantanijo še uradno prepustil v vladanje, je svojo moč od tam v kratkem uveljavil nad vso Bavarsko.
Zdaj je bil Arnulf že eden od najvplivnejših mož v vzhodnofrankovskem kraljestvu – toda še vedno je moral priznavati nadoblast svojega strica, vzhodnofrankovskega kralja in rimskega cesarja Karla III.
Slednji je bil v časih, ko so sever Evrope nenehno ogrožali napadi divjih poganskih Vikingov, kaj klavrn dedič na prestolu legendarnega Karla Velikega; namesto da bi se Skandinavcem, ki so plenili in požigali po njegovih deželah, uprl z ognjem in mečem, je z njimi sklepal ponižujoče kompromise in si skušal mir pri njih kupiti z neizmernimi količinami zlata.
Številni frankovski knezi so že dolgo godrnjali nad neučinkovitim cesarjem, toda sodu je izbilo dno največje dotedanje vikinško obleganje Pariza leta 886, med katerim je Karel III. še enkrat povsem odpovedal kot vladar in si v očeh mnogih podanikov končno zapravil vso avtoriteto.
Parižani so se morali proti Vikingom znajti sami in tako zahodni kot vzhodni del karolinškega cesarstva sta bila zdaj pripravljena podpreti novega moža na prestolu; to pa je bila priložnost, ki jo je čakal Arnulf.
1. novembra 887 je zbral ogromno vojsko svojih Karantancev in Bavarcev, z njo prečkal Nemčijo in na zasedanju velikašev pri Frankfurtu izzval lastnega strica za prestol vzhodnofrankovskega kraljestva.
Karel se je sicer pritoževal nad nečakovo nelojalnostjo, a nič ni pomagalo; in 11. 11. 887 je bil koroški vojvoda s soglasno podporo navzočega plemstva izbran za novega kralja ozemlja od Severnega morja do Jadrana.
Arnulf je nato hitro opravil z vikinško nevarnostjo in septembra leta 891 skandinavske vsiljivce dokončno porazil v bitki na reki Dyle v današnji Belgiji; njegova avtoriteta je bila s tem utrjena, in čeprav takrat še ni bil imenovan za cesarja, so mu prvenstvo že priznavali vsi drugi frankovski vladarji.
Ni pa trajalo dolgo, da se je nanj s prošnjo za pomoč končno obrnil še sam papež Formoz; slednji je bil namreč prepričan, da lahko njegove nasprotnike v Rimu porazi in prestol Karla Velikega v tistem času dostojno zasede le en mož – Arnulf.
Kralj se je na prošnjo odzval in se s svojimi četami oktobra leta 895 odpravil na pohod v Italijo; 21. 2. 896 je iztrgal Rim iz rok papeževih nasprotnikov, iz njihove ječe osvobodil samega Formoza in bil naslednjega dne kronan za cesarja Svetega Rimskega cesarstva. Kot se je izkazalo, je bil Arnulf na prestolu svojih dedov zadnji iz karolinškega rodu; njegovo ime pa je ostalo do danes neločljivo povezano z deželo, ki ga je naredila v enega največjih evropskih bojevnikov in vladarjev vseh časov – s slovensko vojvodino Karantanijo.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
