Avtor: Vida Kocjan
Služba družbenega knjigovodstva (SDK) Slovenije, bolj znana kot republiška SDK, je v času priprav na slovensko osamosvojitev skupaj s slovenskimi carinarnicami Zvezne carinske uprave odigrala pomembno vlogo pri finančnemu osamosvajanju Slovenije.
Že v letu 1990 so zadrževali pobrane uvozne dajatve. V praksi je to potekalo tako, da je republiška SDK sredstva, ki bi morala končati v zveznem proračunu, nakazala na republiškega.
Vloga SDK in carinikov
Ideji slovenstva zvesti cariniki so v začetku leta 1991 v skladu z dogovorom s takratnimi vodilnimi v slovenskem Demosu pobrane carinske in druge uvozne dajatve začeli prek republiške SDK odvajati v slovenski proračun namesto v zveznega.
Republika Slovenija je nato izračunala trikrat manjšo vsoto, ki naj bi pripadala zvezni državi, in ta del denarja nato nakazala na zvezno SDK s sedežem v Beogradu.
Grožnje iz Beograda
Zvezna SDK je imela tako v letu 1991 okrog 30- do 50-odstotni upad prilivov iz Slovenije. Po grožnjah iz Beograda, ki so se stopnjevale po 19. aprilu 1991, je 20. maja 1991 zvezna oblast uveljavila tako stroge ukrepe proti praksi slovenskih carinarnic in slovenske SDK, da je Slovenija 27. maja 1991 načeloma zamrznila izvajanje svojih sklepov, v resnici pa je nadaljevala s politiko zadrževanja carin. Prav tistega dne je republiška SDK tudi zavrnila komisijo zvezne SDK, ki je prišla v kontrolo.
Ker se je »carinska vojna« med Slovenijo in SFRJ nadaljevala še naprej, je zvezna oblast proti Sloveniji 19. junija 1991 dokončno sprožila stroge ukrepe, vendar pa to slovenske oblasti, ki je bila tedaj že dobro pripravljena na osamosvojitev Slovenije, zaradi prepoznega ukrepanja ni zelo zmotilo. Slovenijo je vodil Demos, razglasitev samostojnosti in neodvisnosti je bila 26. junija 1991.
Upor carinikov
Z osamosvojitvijo je Slovenija dejansko v noči na 26. junij 1991 že vzpostavila samostojno carinsko območje. Slovenski cariniki so tudi v času napadov Jugoslovanske ljudske armade (JLA) poskrbeli za carinjenje blaga, predvsem tistega, ki je bilo nujno potrebno za proizvodnjo v podjetjih, poleg tega pa še blaga, ki je bilo nujno za obrambo nove države.
Carinsko delo so tedaj opravljali tudi na neuradnih lokacijah: v podjetjih, skladiščih, trgovinah, na cestah itd., del poslovanja pa tudi na mejnih prehodih, kjer je bilo delo zaradi napada oziroma zasedbe JLA še zlasti zahtevno in težavno.
Čeprav med osamosvojitveno vojno med cariniki ni bilo žrtev (iz najnevarnejših lokacij so se praviloma umaknili), je bilo takoj jasno, da je velik del napadov osredotočen prav na zasedbo mejnih prehodov in na uničenje nastajajoče slovenske carinske službe.
Čeprav je Slovenija že v času osamosvojitvene vojne vzpostavila svoj carinski nadzor, je samostojno carinsko območje formalnopravno uvedla šele 8. oktobra 1991, ko je bila vzpostavljena južna meja. Carinska uprava Republike Slovenije je bila tako uradno ustanovljena 8. oktobra 1991 kot organ v sestavi ministrstva za finance.
Samostojna SDK
Prvi generalni direktor SDK je bil ekonomist mag. Igor Omerza. Na to mesto je bil imenovan marca 1991. Omerza se je pred tem že nekaj časa zavzemal za absolutno politično in ekonomsko suverenost Republike Slovenije.
Ena od njegovih pomočnic je bila ekonomistka Romana Logar, ki je pozneje prevzela vodenje te ustanove, njen pomočnik je postal Bogomir Špiletič. Igor Omerza je bil namreč izvoljen za poslanca v državnem zboru, zadnja leta pa se posveča pisanju knjig.
SDK ob razbitju
V času novonastale samostojne države Slovenije je vlada Janeza Drnovška leta 1994 SDK preimenovala v Agencijo RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje. Zakon o preimenovanju je bil sprejet 25. julija 1994, v času, ko je finančno ministrstvo vodil Mitja Gaspari. Veliko vlogo pri tem sta imela tudi Gregor Golobič in predsednik parlamentarnega odbora za finance Janez Kopač, da o Milanu Kučanu, takratnem predsedniku predsedstva RS niti ne govorimo.
Najpoglavitnejši razlog za razbitje SDK je bil v tem, da vodilna Romana Logar in Bogomir Špiletič nista popustila pritiskom vladajoče elite, ki je izvajala lastninjenje nekdanjega družbenega premoženja. Z revizijami v podjetjih je SDK pod njunim vodstvom razkrivala anomalije in nezakonite odlive denarja v tujino, med njimi so bila tudi t. i. udbovska kapitalna podjetja.
Inšpektorji SDK so do srede junija 1994 v 232 podjetjih ugotovili, da je bila družbena lastnina v teh podjetjih po zakonu o lastninskem preoblikovanju oškodovana za 24,3 milijarde tolarjev ali za 397,5 milijona nemških mark, računano po tečaju 1. 1. 1993.
Na seznamu za revidiranje pa so imeli kar 1006 podjetij. Janez Janša je oktobra 2019 ob 29. obletnici ustanovitve Demosa dejal: »Nekdanji SDK je vložila preko 700 ovadb proti veletatovom, pa nihče ni bil obsojen.«
Ker zoper Logarjevo leta 1994 ni bilo nobenega tehtnega razloga, da bi jo razrešili, so preoblikovali kar celotno ustanovo in nastavili svoje ljudi.
Del nekdanje SDK so poimenovali Agencija RS za plačilni promet, nadziranje in informiranje, vendar pa naloge, ki so jim ostale, in njihova učinkovitost niso bile več primerljive s SDK, saj niso ustanovili finančne policije niti izdelali pravnih predpisov za vprašanja, kot so kdo, zakaj, kje in kako sme in mora delati s kapitalom.
Leta 1996 je bil velik del nekdanje SDK združen z Republiško upravo za javne prihodke v Davčno upravo Republike Slovenije (DURS). Naloge, ki jih je poprej opravljala SDK, so bile nato razpršene med Agencijo za plačilni promet, Računsko sodišče RS in Agencijo za revidiranje, davčni nadzor nad pravnimi osebami pa na DURS.
Poznavalci razmer in tudi zaposleni znotraj SDK so že takrat opozarjali, da je bila z razbitjem SDK povzročena velika škoda državi. Nekateri bi SDK spet vzpostavili, vendar opozarjajo, da to nikakor ni več mogoče.
Igor Omerza: Jugoslavija je »postala prava tujina«
Mag. Igor Omerza je za Demokracijo tako opisal svoje spomine na čas finančnega osamosvajanja s pomočjo SDK: »Najbolj mi je ostalo v spominu odklapljanje od skupnega jugoslovanskega plačilnega dinarskega prometa. Vedel sem, da bomo slej ko prej uvedli lastno valuto in da takrat dinarski plačilni promet ne bo več mogoč. Šlo je za centraliziran SDK plačilni promet, ki pa je bil za tiste čase, danes je tu tehnologija silno napredovala, izjemno učinkovit in tudi zelo poceni. Temu sem posvečal skupaj s svojimi sodelavci, predvsem z namestnico Romano Logar in vodjo plačilnega prometa Stankom Brodnjakom, največ časa in energije. In ko smo uvedli bone, smo plačilni promet Slovenije z Jugoslavijo morali prekiniti. Naša podjetja niso mogla več plačevati v dinarjih jugoslovanskim partnerjem in obratno. Nekateri iz Jugoslavije so še skušali plačevati v dinarjih. Toda teh nakazil nismo več izvajali. Tudi dinarje, ki smo jih zamenjali za slovenske bone na številnih SDK plačilnih okencih po celotni Sloveniji, smo shranjevali v naših (približno) 60 trezorjih, ki so bili veliki kot sobe, in ker ni bilo več prostora, smo jih shranjevali kar na hodnikih zunaj trezorjev. Potem pa smo vse skupaj (papirnati dinarski denar in kovinski drobiž) naložili na vlak in odpeljali v Beograd (Narodni banki Jugoslavije). Tako se je slovenski dinarski plačilni promet z Jugoslavijo končal in plačilni promet (sedaj z devizami) so prevzele naše poslovne banke, ki so že poprej opravljale ves plačilni promet s tujino. Jugoslavija je torej za Slovenijo, tudi v denarnem smislu, postala prava tujina.«
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
