Avtor: Miran Černec
Štirinajstega decembra 1911 je kot prvi človek v zgodovini s svojo ekipo dosegel Južni tečaj Norvežan Roald Amundsen. To je bil vrhunec t. i. herojske dobe raziskovanja Zemljinih polarnih območij, v kateri so skušali drzni pustolovci doseči obe najbolj skrajni točki planeta.
Kolikor je bil Amundsenov dosežek že edinstven, pa je ostal za vedno povezan tudi z imenom in usodo nekega drugega pogumnega moža; poleg norveške je namreč v prav istem času krenila v osvojitev najjužnejše točke na Zemlji tudi britanska odprava pod vodstvom Roberta Falcona Scotta – in od obeh se je v Evropo vrnila le ena …
Južni tečaj so sicer že od srede 19. stoletja, ko so evropske in ameriške ladje vse pogosteje obiskovale obale Antarktike, skušali osvojiti mnogi – najdlje med njimi pa je takrat prišel Britanec Ernest Shackleton, ki je 9. 1. 1909 dosegel 88° 23′ južne zemljepisne širine.
Shackletonov uspeh je močno odmeval po svetu in vzbudil upe, da bo človeštvo prej ali slej doseglo tudi to simbolično mejo – hkrati pa spodbudil njegovega rojaka in starega znanca Roberta Scotta, da poskusi za Britanski imperij to čast osvojiti prav on.
Takrat 41-letni Scott, odlični oficir Royal Navy, je sicer že v letih 1901–1904 vodil uspešno odpravo na Antarktiko in je bil gotovo eden od najprimernejših mož za drzno nalogo; svojo namero je javno razglasil septembra 1909, za kar je požel ogromno odobravanja in takoj začel s pripravami …
Scott je imel za uspeh ekspedicije na svoji strani tako bogate osebne izkušnje kot podporo mogočnega imperija; toda čeprav se tega tedaj še ni zavedal, je imel tudi izredno sposobnega, hladnokrvnega in ambicioznega tekmeca – to je bil Norvežan Roald Amundsen.
Slednji, 4 leta mlajši, je bil takrat že eden najslovitejših polarnih raziskovalcev in njegov življenjski cilj je bila osvojitev Severnega tečaja, pri čemer pa ga je leta 1909 – vsaj po lastnih trditvah – prehitel Američan Robert Peary.
Amundsen se je po tem razočaranju preusmeril na Antarktiko – vendar je v nasprotju s Scottom o svojih namerah molčal do zadnjega trenutka. Celo njegova lastna ekipa, ki je z znamenito ladjo Fram odplula iz Osla proti jugu 3. 6. 1910, o končnem cilju potovanja tako ni vedela ničesar, dokler jim ni Amundsen, ko so tri mesece kasneje že pluli ob obali Afrike, razkril, da bodo v slavo Kraljevine Norveške poskusili osvojiti Južni tečaj.
O začetku tekme med nordijsko nacijo, ki se je šele leta 1905 vrnila na zemljevid Evrope kot samostojna država, in največjim imperijem vseh časov, je Norvežan gentlemansko obvestil svojega angleškega tekmeca v telegramu s kratko, a nedvoumno vsebino: »Dovolite, da vas obvestim, da Fram pluje proti Antarktiki – Amundsen.« Bilo je dovolj, da je Scotta začelo skrbeti …
Obe odpravi sta dosegli obalo Antarktike januarja 1911, a na dovolj oddaljenih mestih, da skoraj nista imeli stikov – pri čemer je Amundsena do Južnega tečaja ločevalo 1278 km, Scotta pa 1374 km zračne linije.
Po obsežnih pripravah sta bili ekipi do oktobra 1911, ko se začne polarno poletje, pripravljeni na podvig – a že tedaj so prišle do izraza morda ključne prednosti Norvežanov.
Amundsen in njegovi so namreč vse stavili na vprežne pse, ki so bili po njihovih izkušnjah edina prava izbira za premagovanje antarktičnih prostranstev; Scott si je na drugi strani za prevoz omislil kombinacijo tovornih ponijev, psov in motornih sani – ker pa so poniji občutljivejši na mraz, je lahko z odločilnim delom odprave začel šele 11 dni za Amundsenom, ko so mu to dopustile toplejše temperature.
Prav tako so Nordijci sprejeli neprijetno, a nujno odločitev, da bodo na poti skozi ledeno pustinjo šibkejše živali postrelili, ko bodo začele kazati znake utrujenosti, ter jih uporabili kot hrano sebi in psom; za Scotta je bila misel na kaj takega nesprejemljiva – in morda je bilo zanj in njegovo ekipo usodno prav to …
V vsakem primeru so zime vajeni Skandinavci po odhodu iz tabora 20. 10. 1911 napredovali hitreje, saj so v nasprotju z Angleži velik del poti opravili na smučeh; kljub nevarnostim, s katerimi so se soočali na neznanem terenu, polnem težavnih vzponov in varljivih ledeniških razpok, je tako 5 Norvežanov do 14. 12. 1911 doseglo svoj cilj pred tekmeci – in na Južnem tečaju je prvič v zgodovini ponosno zaplapolala zastava njihove mlade kraljevine.
Roald Amundsen, Helmer Hanssen, Sverre Hassel, Oscar Wisting in Olav Bjaaland so se nato srečno vrnili v svoj glavni tabor do 25. 1. 1912 – toda za 5 članov Scottove odprave se je isti poskus končal tragično. Britanci so sicer dosegli Južni tečaj le 34 dni za Amundsenom, a so bili ob spoznanju, da so jih Nordijci prehiteli, nemalo razočarani; čeprav jih ta grenka izkušnja seveda ni strla, je bila zanje usodna vrnitev.
Izredno surovo vreme, nezadostno označena pot in preredko razpostavljene zaloge hrane so botrovale pravi katastrofi – in kmalu po 29. 3. 1912, ko je Scott v svoj dnevnik zapisal še zadnje besede, je bilo od lakote in izčrpanosti mrtvih vseh 5 članov britanske odprave. Scott se je od domače javnosti poslovil s pismom: »Sprejeli smo tveganje in vedeli smo, da ga sprejemamo; stvari se niso odvile nam v prid, a zato nimamo vzroka za pritoževanje – lahko se le priklonimo volji Previdnosti, odločeni, da damo vse od sebe do zadnjega …
A če bi živeli, bi lahko povedal zgodbo o trdoživosti, vztrajnosti in pogumu svojih tovarišev, ki bi ogrela srce vsakega Angleža …«
Po Roaldu Amundsenu in Robertu Scottu se danes imenuje edina trajno naseljena raziskovalna postaja na Južnem tečaju.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
