Publicist Milan Gregorič: Ideologija kot valilnica laži, prevar, zločinov in tiranije

Avtor: Milan Gregorič, ekonomist, kulturnik in publicist

V Wikipediji lahko beremo, da sta Sovjetska zveza (SZ) in Nemčija 23. avgusta 1939 sklenili pakt Ribbentrop-Molotov, ki bi naj bil namenjen gospodarskemu sodelovanju, prijateljstvu in nenapadanju med državama.

Vseboval pa je tudi tajno klavzulo, ki je pod krinko interesnih in vplivnih območij predvidevala medsebojno podporo pri okupaciji ozemelj tujih držav.

Rdeča internacionala

In nekaj tednov po podpisu pakta sta zaveznici kot prvo najprej razkosali in si razdelili Poljsko, potem je Hitler začel z osvajanjem svojega vplivnega območja, to je Zahodne Evrope, Stalin pa si je podredil baltske države, dele Romunije, Moldavije idr. Obstoj tajne klavzule je prišel na dan leta 1945 po kapitulaciji Nemčije, toda SZ jo je zanikala vse do leta 1988, ko jo je končno priznala.

Dokument pa je postal dostopen šele leta 1992. Rdeča internacionala po svetu je ob tem zločinskem početju potuhnjeno molčala ali pa ga celo odobravala, vendar le do dne, ko je Hitler 21. junija 1941 zahrbtno zabodel nož v hrbet Stalinu in napadel tudi SZ.

A ne vsi, kajti Angela Vode, pokončna komunistka in neizprosna kritičarka zavrženih dejanj partije, je v svoji knjigi Skriti spomin zapisala, da sta se s paktom »znašla v objemu dva državnika, ki sta oba varala ljudske množice in jih obvladovala z lažmi in nasiljem … ter skušala spraviti človeštvo pod svojo tiranijo«. Zaradi te svoje pokončne drže je bila izključena iz partije, neprestano zasliševana, stlačena v zapor in za dolgo časa tudi oropana državljanskih pravic, vključno s pravico do dela oziroma službe.

V novejšem času pa doživljamo nov potresni sunek Putina, zvestega Stalinovega naslednika in posnemovalca, bolestno obsedenega od svoje moči, ki pa kar brez paktov in tajnih klavzul s silo ureja in preureja svet okrog sebe (Čečenija, Dagestan, Gruzija, Belorusija, Kazahstan, Ukrajina idr.) in s tem izziva ves svet.

Rdeča ideologija na domačih tleh

 O naravi medvojnega strahotnega krvavega obračuna, ki ga je izvajala komunistična revolucija, veliko pove tudi izjava Moše Pijadeja v Bihaću na prvem zasedanju Avnoja leta 1942, shranjena med dokumenti Vojnoistorijskog instituta v Beogradu (fascikel Štab vrhovne komande JVUD pod oznako K-2,30), v katerem med drugim piše: »Ustvariti je treba tolikšno množico brezdomcev, da bodo ti postali večina v državi.

Zato moramo požigati. Streljali bomo in se umikali. Nemci nas ne bodo našli, a iz maščevalnosti bodo požigali vasi. Potem bodo vaščani, ki bodo ostali brez strehe, sami prišli in mi bomo imeli narod ob sebi in bomo na ta način postali gospodarji razmer … Vaščan pa, ki ima hišo, polje, živino, in delavec, ki ima plačo in kruh, so za nas brez vrednosti. Mi moramo narediti iz njih brezdomce, proletarce …«

Zgovorna je tudi tragična usoda Edvarda Kocbeka (1904–1981). V Wikipediji lahko beremo, da je bil Kocbek kot ideolog katoliške kulturne levice med ustanovitelji OF in član njenih organov. Zaradi viharja, ki ga je sprožila njegova knjiga Strah in pogum (1951), ki je odprla nekatera boleča prepovedana vprašanja (likvidacije političnih nasprotnikov, povojni poboji, izdajstva in ovajanja med partizani,  problematika katoličanov med NOB idr.), je bil leta 1952 prisilno upokojen in nadzorovan do smrti.

Pri tem pa je še posebej zgovoren odnos partijskega vodstva do tega njihovega velikega zaveznika, ki je s svojim vstopom v partizanske vrste pritegnil v gozdove množico krščanskih socialistov, ki bi naj tvorili večino partizanskega moštva.

Na plenumu CK KPS 26. in 27. januarja 1952 je npr. Kardelj dejal, da je »Kocbek v bistvu za nas ničla. Iz njega smo sicer v času vojne skušali nekaj napraviti, ker nam je bilo to potrebno, in bi ga po vojni lahko pokopali, da bi tako rekoč nihče za njega ne vedel …

Danes pa se sprejemajo resolucije o Kocbeku tako, kot da predstavlja v političnem življenju ne vem kakšno silo. Zdi se mi, da je treba Kocbeka pred slovenskim ljudstvom predvsem osmešiti, ker je dejansko smešna figura, in mu povedati, da spada na Studenec in pa v zapor, če bo nadaljeval s takimi stvarmi«.

Tranzicijska levica

V naravo krvavega balkanskega obračuna na začetku tranzicije in njegovih bridkih posledic se ne bom spuščal, ker je bilo o tem skoraj vse že povedano. Navedel bom le nekaj najbolj razvpitih in zgovornih novejših dejstev.

Kot prvo leži nad slovensko opotekajočo se in pohabljeno demokracijo črn madež še nerazčiščenega zahrbtnega političnega umora Ivana Krambergerja. Obstajajo namreč v nebo vpijoči dokazi o trhlosti obsodbe Petra Rotarja kot domnevnega morilca in prav tako v nebo vpijoči dokazi, da je Kramberger s svojo skoraj 20-odstotno volilno podporo resno ogrožal oblast levice, zato obstaja velika verjetnost, da se je v takih okoliščinah zganilo še nedotaknjeno rdeče kriminalno politično podzemlje kot del propadlega totalitarnega režima in odstranilo s političnega odra na videz čudaškega, a politično nevarnega tekmeca.

Sledil je strahoten medijski napad proti Janši kot glavnemu nasprotniku levice, ko je leta 2008 Kučan tik pred parlamentarnimi volitvami sprožil zoper njega afero Patria, ga s tem pribil na sramotilni steber, ne da bi se Janša mogel braniti, in s tem poklonil volilno zmago Borutu Pahorju. Nato je »neodvisno« sodstvo poslušno nadaljevalo ta umazan sodno-medijski stampedo in tik pred lokalnimi volitvami leta 2010 vložilo obtožni predlog proti Janši, pred parlamentarnimi volitvami leta 2011 pa razglasilo obravnavo zadeve Patria, da bi potem nekaj tednov pred volitvami leta 2014 Janšo kar strpalo v zapor.

Pri tem si je visoko etični ustavni sodnik Miro Cerar morda malo zatisnil nos in pogledal stran, a je hkrati potuhnjeno nastavil vrečo in hinavsko pokasiral rezultate te umazane politične sodno-medijske barabije.

Da ne omenjam pri tem še umazane igre KPK v zadevi Trenta, protiustavno odvzetega poslanskega mandata Janši in tako naprej brez konca. Ob formiranju tretje Janševe vlade pa so sledili poskusi njenega pouličnega rušenja z množico ogabnih sloganov zoper člane in poslance vladne koalicije, obrekovanja in celo kaznive, a od nikogar sankcionirane grožnje s smrtjo. Doživeli smo tudi burlesko ustanavljanja novih instantnih strank, ki so propadale druga za drugo, njihovi predsedniki pa so končali na odlagališču političnih trupel.

Zadnji izbrani rešitelj Slovenije pa nam brez sramu in slehernega človeškega dostojanstva maha pred očmi s svojo dosedanjo plačilno listo; njegova plača naj bi znašala mesečno okrog 7.000 evrov neto, pa čeprav so nam mediji postregli z uradnim podatkom, da so npr. njegovi dohodki v letu 2021 znašali bruto 1,200.000 evrov. Pri tem se zaklinja, da prihaja rešit Slovenijo.

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.

Več

Zadnji članki