Avtor: dr. Tomaž Kladnik
Pekrski dogodki so bili prvi oborožen konflikt med J(L)A, ki je v Jugoslaviji v tistem času (maj 1991) v bistvu že prevzela oblast, in slovensko demokratično državo, ki je pripravljala razglasitev samostojnosti, in imajo svojo predzgodbo.
Po razorožitvi TO so bila z namenom zavarovanja ukrepov nastajajoče slovenske države sprva ustanovljena jedra vojaškega odpora, nato vojska Slovenije, ki je dobila dokončno obliko v Manevrski strukturi narodne zaščite.
Za zavarovanje osamosvojitve
S tem je bila ustanovljena posebna oborožena organizacija, ki je bila sposobna manj kot tri mesece po razorožitvi slovenske teritorialne obrambe ob tesni naslonitvi na specialno enoto in posebne enote slovenske milice zavarovati Slovenijo pred kakršnim koli oboroženim presenečenjem. Nastajala je z dobro pripravljeno skrivno akcijo, ki jo je vodil Tone Krkovič. Ob morebitnem oboroženem posegu armade bi zavarovala ključne objekte, hkrati pa s hitrimi napadi na skladišča orožja in vojaške opreme zagotovila možnost za vpoklic popolnih formacij. Manevrsko strukturo je torej treba obravnavati v funkciji priprav na obrambo slovenskega prostora ter nove samostojne in neodvisne države. To je bila enkratna organizacija, ki je morala v obdobju ukinitve partijske teritorialne obrambe in ustanavljanja oboroženih sil nove demokratične Slovenije delovati kot oborožena sila Slovencev v pripravah na osamosvojitveno vojno. Tako je bil koncept delovanja in vodenja slovenskih oboroženih sil postavljen popolnoma na novo.
Obrambni sistem in njegovi vodje, predvsem ministra Janša in Bavčar, pa tudi predsednik vlade Peterle, pa so se znašli pred težkimi odločitvami. Čeprav je realno grozila vojna, so bila obrambnemu resorju namenjena pičla finančna sredstva, pa še ta so morali skoraj v celoti nameniti nabavi orožja. Zaradi nepodpore in tudi odkritega nasprotovanja večine članov vrhovnega poveljstva oziroma Predsedstva Republike Slovenije krepitvi obrambne moči države − štirje med njimi so februarja 1991 podpisali deklaracijo, v kateri so zagovarjali Slovenijo brez vojske − ter zavlačevanja in nasprotovanja opozicije sprejetju obrambnega proračuna so v obrambnem sistemu že tako skromna sredstva prejeli šele tik pred začetkom vojaške agresije JA, kar pa je že resno ogrozilo nabavo skromnih, a prepotrebnih količin protioklepnih sredstev in pehotnega orožja za delovanje operativnih enot vojske, usposabljanje rednih enot pa se je lahko začelo šele 15. maja 1991, pa še to samo dveh manjših enot v učnih centrih Ig in Pekre.
Obkolitev 710. učnega centra Pekre
15. maja 1991 je bilo v učnih centrih TO Ig pri Ljubljani in Pekre pri Mariboru še posebej slovesno. Skozi vhodna vrata 510. UC Ljubljana (Ig) je vstopilo 180 nabornikov, skozi tistega v 710. UC Maribor (Pekre) pa 120. Svojci nabornikov so vztrajali pred vrati centrov in se veselili tega, da bodo njihovi fantje prvič v zgodovini slovenskega naroda služili vojaški rok v slovenski vojski, v centrih pa je hitro zavladal red. Začelo se je nameščanje nabornikov v sobe, razdeljevanje opreme in vzpostavljanje učnih enot pripadnikov prve poskusne generacije slovenskih vojakov, kar je dokazoval znak na levem rokavu uniforme – velika rumena številka 1 na temni podlagi, obrobljena z barvami slovenske zastave. Ta izjemni dan v vojaški zgodovini slovenskega naroda, v Slovenski vojski in vsej državi s ponosom proslavljamo kot dan Slovenske vojske.
Na drugi strani pa je nasprotnik stopnjeval psihološki pritisk na starešine in vojake centrov ter pripadnike TO, ki so izvajali njihovo ožje in širše varovanje. V Pekrah pa tudi na Igu je JA vseskozi izvajala provokacije in poskušala izzvati oborožen konflikt. Tako je na primer v tednu pred tem prišel pred vhod v center častnik JA, ki ga je spremljala civilna oseba. Ko je prišel do stražarja, je hotel pregledati, ali ima stražar čisto orožje, in nadaljevati pot v bife učnega centra. Njegovo namero sta preprečila stražar in poveljnik straže, vendar do incidenta ni prišlo. Takšne provokacije JA so si sledile dan za dnem.
Vrhunec tega je bila obkolitev 710. učnega centra v Pekrah pri Mariboru 23. maja 1991, ki je pomenila prvi odkrit napad JA proti slovenskemu narodu in samostojni poti RS v prihodnost. Po zajetju podporočnika in vojaka JA, ki sta oborožena z ostrim strelivom, radijsko postajo, s topografskimi kartami in z noži izvajala izvidovanje v okolici učnega centra, pogovoru z vodjo centra in njunem odhodu iz učnega centra je pred vhod pripeljalo šest oklepnih transporterjev vojaške policije JA, opremljenih za boj.
Poveljujoča častnika sta nastopila zelo odločno in zahtevala vrnitev obeh prijetih pripadnikov JA, naborno dokumentacijo vojakov TO v učnem centru, vseh 120 vojakov in varnostnega častnika centra. Vodja centra je o zahtevah JA obvestil republiškega sekretarja za obrambo Janeza Janšo. Ta je odločil, da se učni center ne sme ukloniti vojaškim grožnjam, temveč naj s svojimi silami in silami TO, ki so varovale center, organizira obrambo, naborniki naj se namestijo na najvarnejše mesto v centru.
Hkrati je obljubil okrepitve in posredovanje pri JA. Tako so si v negotovem položaju, ob nenehni grožnji z izbruhom bojnega spopada več ur stali nasproti pripadniki JA in TO, ki so imeli ukaz, da streljajo, če bo kateri od pripadnikov JA stopil v center. Položaj se je bistveno spremenil, ko so na kraj dogajanja prišli novinarji in domačini iz Peker in Maribora. Ti so bili namreč pripadnikom TO v centru v veliko moralno podporo. S tem se je začelo merjenje moči in živcev pred očmi domače in svetovne javnosti.
Pogajanja med stranema so izpred centra preselili v prostore občine Maribor, pritisk JA na center pa se je proti večeru še stopnjeval. Med množičnimi protesti Mariborčanov proti JA pa je padla tudi prva žrtev vojne, oklepnik JA je povozil Josefa Šimčika.
Med pogajanji je bil ugrabljen poveljnik vzhodnoštajerskega pokrajinskega štaba TO podpolkovnik Vladimir Miloševič; slovenska stran pa je kot povračilni ukrep vojašnicam JA prvič izključila telefon in odklopila električno energijo. Kmalu po ugrabitvi so se oklepniki JA umaknili iz Peker in učni center je bil deblokiran, podpolkovnik Miloševič pa postavljen pred improvizirano vojaško sodišče JA. To mu je izreklo oprostilno sodbo.
Dogodki po Pekrah in nauk za prihodnost
Dogodki v Mariboru (pekrski dogodki 23. maja in po tem) so pokazali, da so razmere v Jugoslaviji še vedno negotove in da vmes še vedno lahko poseže vojska. Ali naj Slovenija po vsem tem še vztraja pri svoji osamosvojitvi, je bilo vprašanje, ki ga je agencija v telefonski anketi Stik opravila 29. in 30. maja med 500 računalniško izbranimi telefonskimi naročniki iz vse Slovenije. Njeni rezultati pa so pokazali, da odločenost državljanov za osamosvojitev zaradi mariborskih dogodkov ni upadla.
Čeprav so dogodki v Mariboru pokazali, kako negotove so razmere in da lahko še zmeraj vmes poseže vojska, je 91,4 odstotka vprašanih sodilo, da mora Slovenija kljub temu vztrajati pri osamosvojitvi, napovedani za 26. junij.
23. maj lahko imamo za uverturo v vojni za obrambo slovenske suverenosti, v kateri je bila slovenska demokratična država nesporni zmagovalec, razlogi za zmago pa so bili, kot je zapisal glavni strateg obrambe države, takratni minister za obrambo Janez Janša, naslednji: jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom; nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je; naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne; večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno; imeli smo dobre informacije o nasprotniku; premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra; human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo; številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva; dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja; preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti razen pravosodne so učinkovito delovale, nova država je zadovoljivo funkcionirala.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
