Avtor: Miran Černec
Dne, 9. maja 1364, je rimsko-nemški cesar Karel IV. svojega zeta in avstrijskega vojvodo, Habsburžana Rudolfa IV. v uradni listini prvič imenoval za vojvodo Kranjske. Dežela med Karavankami in Jadranom, ki so jo že vsaj od časov stare Karantanije naseljevali Slovenci, je bila tako po Koroški (leta 976) in Štajerski (leta 1180) tudi sama povzdignjena v eno od vojvodin Svetega Rimskega cesarstva.
A čeprav ji je bil od treh osrednjih slovenskih dežel ta častitljivi naslov podeljen najkasneje, je prav Kranjska v naslednjih stoletjih odločilno zaznamovala zgodovino Slovencev; od vojn proti Turkom do protestantske reformacije, ki je postavila temelje enotnemu knjižnemu jeziku, je namreč v 19. stoletju vodila tudi boj Slovencev za politično in kulturno emancipacijo ter tako odigrala ključno vlogo v procesih, ki so leta 1991 pripeljali do združitve slovenskega naroda v samostojno državo …
Kranjska kot specifična zemljepisna enota se je v zgodovinskih virih sicer pojavljala že v antiki, ko so latinski kroničarji njeno ime zapisovali kot Carniola oz. »mala Karnija«, kar naj bi izhajalo iz tamkaj živečega keltskega ljudstva Karnov.
V času propada Rimskega imperija, ki je to ozemlje obvladoval do 5. stoletja, so nato v pokrajini pustila sledi mnoga germanska plemena, od Herulov do Langobardov in Gotov – končno pa so deželo konec 6. stoletja naselili predniki Slovencev. Le-ti naj bi bili do leta 588 že dosegli Gornjesavsko dolino in nato v bitkah z Langobardi v Furlaniji oblikovali zahodno slovensko etnično mejo, ki se je bolj ali manj ohranila vse do danes.
Na jugozahodu so Slovenci v tem času dosegli Jadran in Istro – in tako so se južno od Karavank začeli pojavljati obrisi meja kasneje nastale dežele Kranjske.
Ali je slednja že v 7. in 8. stoletju spadala pod okrilje Karantanije ali pa je šlo za ločeno kneževino, ni povsem jasno – toda gotovo je bila združena z drugimi slovenskimi pokrajinami leta 976, ko je bila v Svetem Rimskem cesarstvu ustanovljena Vojvodina Koroška.
Kot njena mejna grofija oz. krajina je nato Kranjska (katere osrednje mesto je bil sprva Kranj, kasneje Kamnik in nazadnje Ljubljana) ostala delno povezana s Koroško še tri stoletja, še posebej v času vladavine vojvod Bernarda in Ulrika Spanheima – vendar je bil njen razvoj dovolj samosvoj, da so med obema sčasoma nastale opazne razlike.
Čeprav so se denimo tudi na Kranjsko naseljevali nemški kmetje in kolonisti, so se le-ti tam – v nasprotju s Koroško in Štajersko – večinoma hitro poslovenili. Z izjemo Kočevske in nekaj gorenjskih krajev je ostala dežela skozi ves srednji vek prava trdnjava slovenstva …
V vsakem primeru je mejna grofija, ki je sprva obsegala le današnjo Gorenjsko, med 11. in 13. stoletjem precej povečala svoje ozemlje, saj ji je bila tedaj pripojena Slovenska marka oz. Dolenjska, pridobila pa je tudi stik z Jadranskim morjem, do katerega je segala preko Kraške planote in v Kvarnerskem zalivu.
V deželi so imele velik vpliv lokalne plemiške rodbine, od Turjaških do Andeških, vendar so vrhovno oblast nad njo leta 1335 dokončno prevzeli Habsburžani – in prav njihovemu morda najbolj ambicioznemu predstavniu Rudolfu IV. jo je uspelo povzdigniti v samostojno vojvodino Sv. Rimskega cesarstva.
Tedaj komaj 24-letni avstrijski, koroški in štajerski vojvoda, ki je večino kratkega življenja tekmoval za ugled in status s svojim tastom, cesarjem Karlom IV., je to morda storil tudi iz častihlepja, saj je s Kranjsko maja 1364 pridobil že četrti vojvodski naslov – toda najmlajša slovenska vojvodina ga je vsekakor krepko preživela in se na zemljevidu Evrope nato ohranila več kot pol tisočletja…
Kranjska, ki so jo upravljali deželni stanovi s sedežem v Ljubljani, je svoje najbolj tragične, pa tudi najbolj junaške trenutke doživela v času turških vpadov v 15. in 16. stoletju, ko je predstavljala zadnji branik krščanskega sveta pred osmanskim džihadom.
Znamenita bitka pri Sisku leta 1593, v kateri so odločilni preobrat prinesli prav slovenski Kranjci na čelu z Andrejem Turjaškim, je ime dežele ponesla v širni svet – v tedanjih virih in umetniških upodobitvah se je zmaga krščanske koalicije nad Turki pri Sisku pravzaprav opisovala kar kot Carnioliae Victoria ali »Zmaga Kranjske«.
Mednarodni sloves dežele je slabih 100 let kasneje še utrdil eden njenih največjih sinov Janez Vajkard Valvasor z leta 1689 izdano »Slavo vojvodine Kranjske«, ki je celo v evropskih okvirih predstavljala prelomno znanstveno delo.
Prav v Valvasorjevem času je bila Kranjska morda tudi na vrhuncu moči in zajemala največje ozemlje v svoji zgodovini; poleg Gorenjske, Notranjske in Dolenjske še osrednjo Istro od Pazina do Kastva, Reko in Reški zaliv. Šele po »napoleonskih vojnah« je Kranjska izgubila stik z morjem – toda njena vloga v kasnejšem slovenskem narodnem preporodu ni bila zato nič manjša.
Številni Kranjci, od Vodnika do Bleiweisa, od Prešerna do Tomana, so odločilno zaznamovali domače kulturno in politično življenje 19. stoletja in Kranjska s svojo prestolnico Ljubljano je tedaj postala osrednja gonilna sila za narodno gibanje tudi v sosednjih slovenskih deželah …
Čeprav je sama kronovina po propadu habsburške monarhije leta 1918 uradno nehala obstajati, so se mnoge njene tradicije skoraj neopazno vtkale v življenje Slovencev vse do danes.
Ne nazadnje so po barvah njenega 800 let starega zgodovinskega grba – modrega orla z belo-rdečo prsno prepono – povzete barve sodobne slovenske državne zastave; in z njo tudi v 21. stoletju še vedno živi naprej neminljiva slava vojvodine Kranjske …
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
