Avtor: Miran Černec, L. B.
Na današnji dan, 7. februarja, leta 1809 se je v Goričah v Ziljski dolini rodil Matija Majar, slovenski duhovnik, narodni buditelj, etnolog, panslavist in avtor znamenitega teksta »Kaj Slovenci terjamo?«, ki je postavil temelje političnemu programu Zedinjene Slovenije.
Rodil se je na skrajnem severozahodnem koncu slovenskega etničnega ozemlja v družini revnega, a razgledanega krojača, ki je sina že pri rosnih letih naučil brati v nemščini in slovenščini.
Po ljudski šoli pri Sv. Štefanu v Ziljski dolini je z 12 leti odšel na normalko v Celovec, kjer bi moral zaradi pomanjkanja sredstev šolanje skoraj opustiti, a mu je takrat finančno priskočil na pomoč tamkajšnji kanonik Biceling.
Ob njegovi podpori se je mladi Majar tudi sam zavezal, da bo postal duhovnik, in po končani gimnaziji v Celovcu ter liceju v Gradcu nadaljeval šolanje na celovškem semenišču; tam so imeli velik vpliv na razvoj njegovega rodoljubnega svetovnega nazora tečaji slovenščine in literarni krožki, ki jih je za mlade bogoslovce organiziral Anton Martin Slomšek.
Kot duhovnik je nato deloval po različnih krajih Koroške, od Rožeka do Žabnic, in se navsezadnje ustalil kot stolni kaplan v Celovcu.
Po marčni revoluciji leta 1848 je bil Majar prvi, ki je jasno ubesedil narodne zahteve Slovencev; 29. 3. 1848 je v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavil članek Slava Bogu v višavah, v katerem se je zavzel za enakopravnost Slovencev in slovenskega jezika v avstrijskem cesarstvu.
Teden dni kasneje je dal natisniti še letak Kaj Slovenci terjamo?, kjer je med drugim zapisal: »Na Koroškim nas je 116.000, na Štajarskim 378.000, na Kranjskim 438.000, na Goriškim in Teržaškim 217.000, na Banatskim 22.000, na Vogerskim 60.000 in v Istrii 230.000. Tako na sedem strani razdeljeni in razcepljeni smo vsi in povsod siromaki; kjerkoli se oglasimo, je nas premalo, karkoli rečemo, nam besedo lahko podero; ako bodemo pa zjedinjeni, nas bode blizo poldrugi milijon … naša beseda bode veljala in povsod lehko obstala; dobiček bodemo pa imeli vsi.«
Oba teksta sta imela velik vpliv na druge narodno zavedne izobražence tedanjega časa in jih v pravem trenutku spodbudila, da so se tudi sami javno izpostavili za slovensko stvar.
Ko sta študenta Martin Semrajc in Anton Globočnik kmalu za Majarjem v Novicah objavila narodnobuditeljski članek Mili bratje Slovenski, sta se mu v njem izrecno zahvalila z besedami: »Hvala in slava tebi, dragi brat Slovenski, gospod Majer, kateri si z gorečo besedo iskreni čut za naš slovenski jezik po Novicah oznanil.«
Že nekaj tednov kasneje je bilo na Dunaju ustanovljeno društvo Slovenija, ki je prvo jasno opredelilo cilje narodnega programa Zedinjene Slovenije in botrovalo nastajanju prvih slovenskih ljudskih političnih gibanj; vendar Majar sam v teh dogodkih ni več mogel igrati vidnejše vloge, saj so ga cerkvene oblasti zaradi njegove politične aktivnosti že leta 1848 iz Celovca umaknile na Sv. Višarje, od tam pa leta 1851 na še bolj oddaljeno župnijo Gorje pri Bistrici na Zilji.
Tam je služboval vse do leta 1870, zbiral slovenske ljudske pesmi in se vse bolj navduševal nad ilirizmom, carsko Rusijo in panslavizmom; prizadeval si je za tesnejše stike med slovanskimi narodi in za nastanek vseslovanskega knjižnega jezika ter med letoma 1873–1875 v tem smislu izdajal tudi časnik Slavjan.
Zamisel vseslovanstva je postavila v nove okvire ustanovitev samostojnih držav po prvi svetovni vojni. Vse pobude povezovanja po drugi svetovni vojni pa so zamrle v času informbirojevskih sporov.
Matija Majar – Ziljski, čigar ideje so postale temelj slovenskega nacionalnega programa za več kot stoletje, je umrl v Pragi na Češkem leta 1892.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
