Avtor: Miran Černec
V tednu med 10. in 16. 7. 1942, tik preden se je z ustanovitvijo vaške straže v Št. Joštu nad Horjulom 17. 7. uradno začel slovenski protirevolucionarni odpor, je intenzivnost partizanskih zločinov po vsej Ljubljanski pokrajini dosegla vrhunec. Poročila o nenehnih umorih so dnevno prihajala iz vseh krajev pokrajine, da jim skoraj ni bilo več mogoče slediti.
Iz Sv. Križa pri Litiji so poročali, da so partizani tam 13. 7. umorili 4 Slovenke, Justino Černe, Ano Komat, Frančiško Zupan in Minko Kožamelj, preproste delavke in župnijske pomočnice. V gozdovih pod Križno goro pri Grahovem so umorili Frančiško Žagar, njenega moža Ivana ter sestri Marijo in Ano Martinčič. V Borovnici je 12. 7. prišlo do nizkotnega napada na družinsko hišo delavca Emila Vičiča, med katerim sta bila umorjena on in njegova 15-letna hčerka Ivka – menda zato, ker oče ni dovolil, da bi hčerka hodila pomagat šivat partizanske uniforme. Le nekaj kilometrov stran so istega dne umorili 4 člane družine Lončar – preživela je le 15-letna hči Polda, ki se je pred zločinci skrila v shrambo in naslednjega jutra zbežala iz domače hiše prek trupel svojih najbližjih. Prav tako 12. 7. so odpeljali v smrt delavko Tobačne tovarne v Ljubljani Pepco Bajda in na Gorjancih umorili kmeta Janeza Cvelbarja iz Volčkove vasi pri Št. Jerneju. Ko se je 14. 7. s kolesom peljal v Begunje pri Cerknici, so umorili Karla Žužka, župnika pri Sv. Vidu …
Žrtve so bili v vseh dokumentiranih primerih neoboroženi slovenski civilisti, večinoma ženske. Neprekinjena serija umorov se je sicer ujemala s časom, ko je v tednu med 10. in 16. 7. 1942 pod Gorjanci prišlo do prvih spopadov med rdečo gverilo in slovenskimi oddelki odporniške Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD). Partizani so slednje najprej napadli 11. 7. na Zajčjem vrhu pri Stopičah, nato pa je 16. 7. sledil še hujši spopad pri Češči vasi.
JVvD, ki je rekrutirala vojake po Dolenjski že od sredine maja 1942 in se, da bi se izognila spopadom z OF na terenu, sprva predstavljala kot partizanski Štajerski bataljon, je sicer imela precejšnjo podporo med civilnim prebivalstvom, med člani in simpatizerji predvojnih političnih strank. Toda KP, ki je vsako organiziranje odpora zunaj OF dojemala kot direktno grožnjo svojim načrtom, se ni omejevala le na odkrit spopad s svojo konkurentko, temveč je želela že v kali zatreti vso mrežo njenih civilnih podpornikov.
Tako sta bila 15.7. po zverinskem mučenju umorjena Franc Brulc, dolgoletni župan občine Šmihel – Stopiče in član predvojne SLS, ter njegov 16-letni sin Jože. Sledil je umor podžupana Alojzija Hrovata, delavca Franceta Turka, kmečkih posestnikov Franca Ovnička, Alojzija Kastrevca, Matije Turka in mnogih drugih … V nekaj tednih julija 1942 so partizani samo v stopiški fari umorili vsaj 20 Slovenk in Slovencev, ki so bili po vsem sodeč lojalni kraljevi jugoslovanski vladi in podpirali JVvD kot njeno legitimno odporniško formacijo. Iz več dokumentov in pričevanj tudi sicer izhaja, da je bilo vodstvo OF poleti 1942 prav obsedeno z možnostjo nastanka močne JVvD v Sloveniji.
V času, ko je imelo odporniško gibanje Draže Mihailovića vso podporo zahodnih zaveznikov in celo Sovjetske zveze, je Kardelj v svojih navodilih v začetku julija 1942 izrecno pisal, da je treba »udariti po četnikih«, že junija 1942 je partizanski Dolenjski odred v Št. Rupertu grozil prebivalcem, da »morajo izdati vse četnike«, bolehnega časnikarja Jožeta Debeljaka pa so 4. 7. 1942 umorili z obrazložitvijo, da njegovo obnašanje »močno diši po mihailovićevstvu«. Vodilnim komunistom je bil lov na domnevne in dejanske podpornike JVvD tako pomemben, da si kmalu niti niso več poskušali izmišljati utemeljitev za njihove usmrtitve – šlo je le še za dnevne eksekucije nekomunističnih Slovencev, ki niso imele nobenega opravka z »bojem proti okupatorju«.
Brutalni napadi revolucionarjev pa seveda niso ostali brez posledic. Soočeni z nenehnimi italijanskimi represalijami in partizanskimi zločini so se mnogi Slovenci odločili za legalizacijo svojih obrambnih enot – 17. 7. 1942 je bila na Št. Joštu ustanovljena prva vaška straža, oddelki JVvD pa so se postopoma prelevili v protikomunistično Legijo smrti. Po več kot 1.000 civilnih žrtvah, ki so jih med julijem 1941 in julijem 1942 zakrivili partizani, se je v osrednji Sloveniji začela državljanska vojna.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.