Avtor: Miran Černec, L. B.
Za 16. kralja Kraljevine Češke je bil v Pragi 2. marca 1458 izvoljen Jiří z Poděbrad (slovensko: Jurij Podjebradski). Izvolitev takrat 37-letnega plemiča za vladarja Češke, osrednje dežele Svetega Rimskega cesarstva, je bila v okvirih tedanje katoliške Evrope nekaj izjemnega.
Ne le da je bil Podjebradski husit, privrženec češke narodne cerkve torej, ki jo je Vatikan preganjal kot krivoversko – bil je tudi prvi znani vladar na stari celini, ki si je dejavno prizadeval za ustanovitev zveze enakopravnih krščanskih držav Evrope, s čimer je prehitel tovrstne sodobne poskuse za skoraj 500 let …
Jiří Poděbradski se je leta 1420 rodil kot potomec stare plemiške rodbine v času, ko so njegovo domovino pretresale t. i. husitske vojne. Do slednjih je prišlo, potem ko je bil na cerkvenem koncilu v Konstanci leta 1415 obsojen za krivoverca in sežgan na grmadi priljubljeni češki narodni pridigar Jan Hus, ki je več kot 100 let pred Luthrom pozival k oznanjanju evangelijev v ljudskem jeziku in k reformi Katoliške cerkve.
Po Husovi usmrtitvi se je proti krivični obsodbi dvignil skoraj ves češki narod in njegovi privrženci, husiti, so v naslednjih desetletjih porazili več križarskih odprav, ki jih je v deželo poslal Vatikan; husitski uporniki so v tem času organizirali strah vzbujajočo ljudsko vojsko, ki je kot prva v Evropi začela uporabljati mnoga inovativna orožja in vojaške taktike, obvladovala Češko in Prago ter občasno izvajala svarilne bojne pohode celo v sosednje nemške, poljske in ogrske dežele.
Že vsaj od svojega 14. leta, ko je bil sposoben vihteti meč, se je teh bojev za suvereno in od tujcev neodvisno Kraljevino Češko udeleževal tudi Jiří Poděbradski, čigar rodbina je bila odločno husitska – vendar je v nasprotju z radikalnejšimi soborci hkrati vedno izkazoval veliko mero strpnosti do katoliških rojakov.
Prav ta njegova verska zmernost je verjetno igrala odločilno vlogo, da so ga tako katoliški kot husitski češki stanovi 2. 3. 1458 po prezgodnji smrti Habsburžana Ladislava izvolili za novega kralja, ki naj bi v deželo spet prinesel mir, sožitje in blaginjo.
Češka je tako po 152 letih znova dobila domačega vladarja, ki ni izhajal iz nobene od zahodnoevropskih plemiških rodbin, kar je bil še en signal, da so skušali Čehi v 15. stoletju na svoji zemlji uveljaviti svoja pravila – toda kljub želji po sodelovanju s sosedi za to drugje po celini niso naleteli na veliko razumevanja.
Predvsem Vatikan ni želel niti slišati, da bi v takrat še trdno katoliški Evropi na kakem prestolu sedel kralj, ki se ne bi izrecno podrejal papežu, in ni trajalo dolgo, da se je začelo proti Podjebradskemu rovariti in spletkariti tako doma kot v tujini.
V prvih letih vladavine pa je husitski kralj vendarle izkazoval precej več modrosti in diplomatske spretnosti kot njegovi nasprotniki; podporo cesarja Friderika III. si je pridobil že pred vzponom na prestol, svojega drugega razboritega soseda, ogrskega kralja Matijo Korvina, pa je leta 1461 pomiril tako, da mu je dal za ženo svojo hčer Katarino.
Tudi doma je uspešno ohranjal mir med husiti in katoličani – vendar so segale zamisli tega nenavadno daljnovidnega kralja daleč onkraj meja Češke in Srednje Evrope. Delno zato, da bi nevtraliziral sovražnost papeža Pija II. in s tem preprečil morebitni nov križarski pohod na svojo domovino, delno pa zato, da bi naredil konec strahotam turškega džihada na Balkanu, je začel Podjebradski okoli leta 1463 – 10 let po osmanski osvojitvi Konstantinopla – s svojimi svetovalci snovati projekt, ki bi lahko na pragu novega veka povsem spremenil zgodovino.
Osnovna nit tega načrta je bila genialna – združiti krščansko Evropo od Francije do Ogrske, od Poljske do dežel Svetega Rimskega cesarstva v zvezo enakopravnih držav, ki bi medsebojne spore reševale izključno po mirni poti ter s skupnimi močmi enkrat za vselej vrgle Turka nazaj čez Bospor.
Načrt je za tovrstno zvezo predvideval celo ustanovitev posebnega parlamenta in drugih institucij, kjer bi odposlanci evropskih narodov usklajevali interese, gladili spore ter vzajemno gradili prihodnost celine, in ko je bil izdelan do potankosti, je kralj maja 1464 z njim poslal na turnejo po evropskih dvorih elitno skupino diplomatov, da bi zanj pridobil čim več zaveznikov.
Kot se je izkazalo, pa je bila zamisel daleč pred časom; češke ambasadorje so monarhi po celini sicer sprejemali spoštljivo in z zanimanjem – vendar se nihče od njih ni upal resno zavezati projektu husitskega kralja ter si s tem še nase nakopati srda Vatikana.
Pravzaprav je verjetno prav ta poskus, s katerim so Čehi želeli zaobiti papeževo avtoriteto in združiti Evropo celo mimo njegove volje, v Rimu sprožil silovit odziv; in ne dolgo po koncu njihove diplomatske turneje je papež Pavel II. kralja Jiříja 23. 12. 1466 uradno izobčil ter ga razglasil za nelegitimnega vladarja.
S tem je bil lov na češko krono odprt in vse bolj izolirani Podjebradski je moral naslednja 4 leta predvsem braniti svoj prestol in domovino pred bojnimi pohodi lastnega katoliškega zeta Matije Korvina.
Ko je marca 1471 umrl, so bili z njim vred pokopani tudi njegovi vizionarski načrti; staro celino so kmalu nato razdejale bratomorne verske vojne in Turki so prodrli vse do Dunaja …
Kljub temu pa je le prišel čas, ko so njegove zamisli dobile priložnost za uresničitev. Trajalo je sicer skoraj 500 let – ampak danes združena Evropa za enega od svojih najzgodnejših duhovnih očetov priznava prav Jurija Podjebradskega, husitskega kralja Kraljevine Češke.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
