Avtor: dr. Janez Tušek
V nedeljo so se v Dražgošah ponovno zbrali levo in skrajno levo usmerjeni politiki, nekateri borci in številni častilci dražgoške bitke. Letošnji govornik je bil Milan Kučan, zadnji predsednik Zveze slovenskih komunistov. Menda je povedal tisto kar smo pričakovali; to je kritiziral sedanjo vlado, govoril o fašistih in demokraciji, kot si jo on in njegovi skrajni levičarji predstavljajo.
Prepričan sem, da večina udeležencev v bistvu in v celoti ne poznajo srž tega spopada, razloge za spopad med Nemci in partizani in posledic, ki so sledile po spopadu. Večina udeležencev je, kot kažejo njihove izjave, še vedno prepričana, da je bila to res bitka, da so bili Nemci poraženi, da so utrpeli ogromne izgube in da so partizani slavili zmago, ki jo vsako leto slavijo. To pa je daleč od resnice.
Rojen sem v vasi, ki leži na nasprotnem hribu od Dražgoš prek doline. Moja mama, takrat še dekle je v tisti usodni zimi leta 1942 živela v vasi Rudno pod Dražgošami. Moja teta, ki je bila takrat noseča pa je živela v Dražgošah v hiši blizu gostilne, v kateri je bilo partizansko vodstvo z Stanetom Žagarjem in Jožetom Gregorčičem na čelu.
Ko sem odraščal in poslušal razgovore starejših ljudi, sorodnike in razlage učiteljev v šoli o dražgoški bitki sem bil v resnici precej zmeden. Sorodniki so se pogosto, predvsem pred otroki, izogibali razgovoru o tej tematiki. Pogostokrat jim je ušla kakšna pikra beseda o tem spopadu, a zavestno so se tem pogovorom izogibali. Vedel sem, da je z dražgoško bitko, kot so jo takrat uradno in jo še danes imenujejo in o njenem poročanju, nekaj narobe, da se nekaj prikriva, a kaj nisem mogel ugotoviti.
Šele po osamosvojitvi Slovenije, po uvedbi demokracije, ko so nekateri domačini odkrito spregovorili o nesmislu tega spopada, o poteku spopadov in o ravnanju partizanov in predvsem o ravnanju vodstva partizanov, sem spoznal pravo resnico. Številni domačini so šele tedaj zelo kritično spregovorili o partizanskem vodstvu, ki je bilo nastanjeno v gostilni v Dražgošah, menda z dobro hrano in pijačo. Vodstvo je živelo precej udobno v tistem mrzlem zimskem času, v primerjavi z drugimi partizani, ki so bilo razporejeni po vasi in okolici. Bili so prezebli in lačni.
Toda kljub številnim pričevanjem, zapisom v številnih medijih o resničnem poteku spopada v Dražgošah, prave resnice večino obiskovalcev vsakoletne prireditve, kot kaže ne pozna. To je prav neverjetno. Mogoče je razlog v tem, da je bilo po koncu druge svetovne vojne in do demokratičnih sprememb v Sloveniji, o tej bitki napisanih ogromno knjig, sestavkov in raznih prispevkov v številnih najrazličnejših medijih. V teh takratnih zapisih, pa so po pričevanju domačinov, ki so spopad doživeli in preživeli in sodobnih zgodovinarjev, veliko neresnic, potvarjan in celo laži.
Ko danes poslušamo govorce in druge udeležence na prireditvi v Dražgošah, pravijo da so se udeležili dogodka zaradi ohranitve vrednot narodnoosvobodilnega boja.
Kaj pa so te vrednote v luči dražgoške bitke? Oziroma kaj je tako čudovita dediščina dražgoške bitke, o kateri so govorili govorniki v preteklosti in tudi letos ni bilo drugače.
Vrednote in celotno dediščino dražgoške bitke bom skušal pojasniti z vprašanji in delno z odgovori. Natančne odgovore pa naj si vsak bralec sam razmisli in odgovori.
Iz teh vprašanj in delnih odgovorov boste morda sami ugotovili, kaj se je v resnici dogajalo v Dražgošah v tistem času? Sem pa prepričan, da pravo resnico veliko število ljudi pozna a so mnogi med njimi, ki si ne upajo ali ne zmorejo povedati te resnice.
1. Kje je v dražgoški bitki zaznati osnovne elemente partizanskega boja?
Osnovna strategija partizanskega vojskovanja je hiter in nenaden napad sovražnika in hiter umik, s čim manjšimi izgubami in praktično brez lastnih žrtev. Zakaj Cankarjev bataljon ni v tistem času napadel nemške postojanke v Selcih blizu Dražgoš. Povsem šolsko bi lahko uprizorili partizanski boj. Pogoji za to so bili idealni. Bila je zima in veliko snega, konfiguracija terena zelo primerna, napad bi bil lahko nenaden in nepričakovan za Nemce. Iz Selc bi se partizani po napadu zelo hitro umaknili skozi gozd ali po dolini Selnice v Jelovico. To pa bi bilo resnično junaško in pogumno dejanje, ki bi ga bilo vredno častiti in proslavljati. Menda je bila nemška postojanka takrat v Selcih zelo skromna z malo orožja.
2. Kje je v dražgoški bitki zaznati splošen ljudski odpor?
V Dražgošah sta bila v tistih dneh partizanska voditelja Stane Žagar in Jože Gregorčič, ki sta med drugim tudi narodna heroja. Nameščena sta bila v vaški gostilni, v kateri sta se menda dobro počutila pila šnopc in jedla klobase. Ostali partizani in domačini pa so stradali in zmrzovali po vasi in v okolici. A je bilo s takim ravnanjem poveljstva partizanov možno prepričati od ljudi, da se jim pridružijo? Pri tem je treba dodati, da so vsi Dražgošani v celoti sovražili Nemce, da med njimi ni bilo nobenega, ki bi jih podpiral. Zelo so bili naklonjeni partizanom, podpirali so jih vsestransko in so jim tudi pomagali s hrano, obleko in obutvijo.
Toda hkrati so se domačini zavedali, da je nevarnost prihoda Nemcev zelo velika in so partizane prosili, naj se zaradi varnosti umaknejo iz vasi.
3. Kje je v dražgoški bitki zaznati osnove vojaške strategije vojskovanja?
Osnove vojaške strategije je obširna veda in obsežna znanost. Že Napoleon je imel več kot 100 pravil vojskovanja. Partizanski voditelji v Dražgošah pa niti enega. Pri vsakem vojskovanju, pred vsako bitko moraš narediti plan, narediti načrt za napad in obrambo, narediti utrdbe, da lahko predvidiš poti za umik in za morebiten povratni napad, moraš razporediš orožje ter vojaštvo in podobno. Tega v Dražgošah takrat partizansko vodstvo ni naredilo. Številni vojaški strokovnjaki so to že večkrat potrdili, razlagali in povedali. Nekateri so to pojasnili takoj po koncu druge svetovne vojne, nekateri pa kasneje. Med temi je bil tudi znani univerzitetni profesor zgodovine g. Mikuž, ki je dražgoško bitko ocenil, kot eno večjih napak partizanskega vodstva med drugo svetovno vojno. Danes pa ni v naši državi junaka, ki bi o tem spregovoril in kritično podal oceno.
4. Kje je v dražgoški bitki zaznati narodno osvobodilni boj?
Očitno sta bila Stane Žagar in Jože Gregorčič ne sposobna, da bi vaščane prepričala za splošno narodno obrambo in splošen ljudski upor proti okupatorju. Njuno ravnanje je bilo po številnih pričevanjih arogantno, ošabno, vzvišeno in ne ljudsko. Ali lahko prisiliš ljudi v nekaj s silo, ko so prepričani, da je to nesmisel.
5. Kje je v dražgoški bitki zaznati herojstvo in junaštvo?
A je to junaštvo, da se šopiriš pred vaščani in besedno groziš napadalcem, kako jih boš premagal, kako jim boš pokazal svojo moč, ko pa sovražnih pride pa zbežiš kot bojazljivec in prestrašenec. Vse neoborožene ljudi in civiliste pa prepustiš v nemilost okupatorju. Ali sta Stane Žagar in Jože Gregorčič narodna heroja ali sta narodna bojazljivca?
Ali se bo našel nekdo, ki bo predlagal, da se jima vzame naziv narodni heroj?
6. Kje je v dražgoški bitki zaznati tovarištvo?
Ali je bilo to tovarištvo, da partizani, pri umiku iz Dražgoš, niso hoteli pomagati domačinom, niti starim in onemoglim ljudem, ko so se nekateri ravno tako umikali v gozdove za Dražgošam. Ali je to tovarištvo, da so partizani na Jelovici zasedli najboljše gozdarske koče in so morali stari in onemogli ljudje bivati v slabih in mrzlih barakah. Po nekaterih informacijah tovarištva ni bilo niti med navadnimi vojaki in vodstvom Cankarjevega bataljona, niti med samimi partizani.
7. Zakaj vodstvo partizanov ni organiziralo umik vaščanov pred prihodom Nemcev?
V zgodovini vojskovanja je poznanih več primerov, ko so vojaški voditelji zahtevali umih civilnega prebivalca skupaj z vojaškim umikom, ko jim je v kakšni bitki grozil poraz. Naj tu navedem samo en primer. Preden je prišel, pred približno dvesto leti, Napoleon v Moskvo je bil od oblasti v Moskvi izdan ukaz, da se civilisti iz mesta umaknejo. Napoleon je prišel v prazno Moskvo. Zakaj niso prišli Nemci v prazne Dražgoše? To je ene bistvenih vprašanj, na katero še ni odgovoril noben od govorcev na dražgoških prireditvah. Prav to je povzročilo največjo tragedijo v Dražgošah, ko je so Nemci brez pravega razloga, oziroma razlog so bili partizani, pobili 41 vaščanov.
8. Ali je bila to bitka? Ali le boj ali spopad?
To je prav gotovo izraba besede bitka. V primerjavi s kosovsko bitko ali z bitko za Stalingrad in podobno je bil to le spopad ali boj ali celo le ravs.
9. V naših sedanjih novodobnih komunističnih medijih se še vedno prebere ali sliši, da je z dražgoško bitko padel mit o nepremagljivosti nemške vojske in o velikem uspeh partizanske vojske. Ali so bili v Dražgošah Nemci poraženi?
To je sprenevedanje od vseh sprenevedanj. Res ne vem kdo verjame in naseda tem floskulam?
Iz zapisa se vidi, da niti en odgovor na zgornja vprašanja ni pozitiven. Kaj torej slovenski levičarji proslavljajo in slavijo vsako leto? To praznovanje je v posmeh vsem žrtvam nesmiselne bitke, ki so jo brez vsakega razloga povzročili partizani.
Dražgoška bitja je bila z vidika partizanskega vojskovanja, z vidika osnov strateškega vojskovanja, z vidika ljudskega in narodnega upora, z vidika tovarištva itd prava katastrofa in velika tragedija za prebivalce te idilične vasice na Gorenjskem in za celotno Slovenijo.
Vedeti pa moramo, da se po nekaterih podatkih večina domačinov, ki so proti takšnemu praznovanju njihove tragedije, še vedno bojijo prenovljenih komunistov ter sodobnih levičarje in se raje izognejo govorjenju resnice o dražgoški bitki.
Če pa pogledamo še s strani pokopa žrtev v Dražgošah, po koncu vojne in ob postavitve spomenika, pa to spominja na barbarstvo in ne na civilno družbo. Prav o tem je pred nedavnim pisal dr. Jože Dežman, dober poznavalec dražgoške bitke in drugih dogodkov pri nas med drugo svetovno vojno in po njej.
Upanje pa vedno obstaja. Do leta 1990 se je o tej resnici le šušljalo, danes se o tem piše in vedno več ljudi je zgroženih nad to proslavo in nad govori, ki so iz leta v leto povsem enaki, lahko bi zapisali, da celo isti. Mogoče pa bo čez desetletje drugače?
