Avtor: Miran Černec, L. B.
9. julija 1858 se je v Ljubljani rodil Henrik Tuma, slovenski pravnik, pisatelj, politik in eden od začetnikov organiziranega planinstva na Slovenskem. Tuma je v začetku 20. stoletja zaznamoval predvsem narodno življenje na Goriškem in Tržaškem, kjer je pomembno pripomogel k vsestranskemu napredku primorskih Slovencev v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske.
Prav tako pa se je v zgodovino zapisal kot mož, ki je za kasnejše rodove zbral neprecenljive podatke o izvornih poimenovanjih gorá in krajev v slovenskih Alpah – s tem je rešil pred pozabo pomemben del narodove kulturne dediščine, hkrati pa odprl vrata zanimivim teorijam o starodavni in avtohtoni poselitvi Slovencev v alpskem prostoru. Henrik Tuma se je rodil v Ljubljani očetu Matiji, ki je bil češkega rodu, in materi Ani.
Po opravljenem učiteljišču je na Dunaju vpisal študij prava, po njem pa ga je službena pot zanesla na Primorsko, s katero je ostal povezan vse življenje. Opravil je sodno pripravništvo v Trstu, od leta 1890 deloval kot sodnik v Tolminu in se od tam po poroki z Marijo Gianola leta 1894 preselil v Gorico. Gorica je bila v Tumovem času trojezično mesto. Furlani in Italijani so v njej predstavljali okoli 45 odstotkov prebivalstva, Slovenci okoli 40 odstotkov, medtem ko so preostanek tvorili Nemci in drugi narodi.
Z gosto naseljenimi predmestji, ki so bila skoraj izključno slovenska, je predstavljala pomemben urbani center ne le na Primorskem, temveč tudi v širšem prostoru, in Tuma je dvojec Trst-Gorica kmalu prepoznal kot tistega, okoli katerega naj bi se začelo osredotočati gospodarsko življenje naroda – ta pogled je bistveno zaznamoval njegovo kasnejše politično delovanje.
S slednjim je Tuma sicer začel, ko so ga za vstop v politiko pridobili goriški liberalci in je bil leta 1895 prvič izvoljen za poslanca deželnega zbora. Kot politik je sprva zagovarjal liberalne ideje vse bolj samozavestnega meščanstva, a začel prepoznavati tudi stisko in pomen takrat hitro rastočega slovenskega delavstva – katerega središče je bil v začetku 20. stoletja Trst, in ne Ljubljana.
Tuma, ki je v tem času v Gorici že odprl uspešno odvetniško pisarno, se je do leta 1905 v liberalnih krogih uveljavil kot samosvoj mislec s posluhom za socialdemokratske ideje. Ob tem je med prvimi začel razvijati zamisel o Trstu kot tistem za Slovence ključnem mestu, ki naj bi narodu zagotovilo gospodarsko in posledično politično samobitnost. Za to je imel dovolj razlogov.
Že po številu slovenskih prebivalcev je bil Trst v njegovem času skoraj dvakrat večji od Ljubljane, tamkajšnja gospodarska in trgovska infrastruktura pa tudi neprimerno bolj razvita. V spisu »Jugoslovanska ideja in Slovenci« je Tuma s sebi lastnim optimističnim realizmom prav edinstveni položaj Trsta in Gorice, h katerima naj bi začelo gravitirati ter vanju vlagati vse slovensko meščanstvo, opredelil kot zadosten razlog za narodovo samozavest v razmerjih z drugimi Slovani habsburške monarhije, ter utemeljeno zavrnil takrat precej razširjene črnoglede napovedi o prihodnosti Slovencev.
Njegove zamisli so v ljubljanskih krogih naletele na kvečjemu mešane odzive, tudi sicer pa se je Tuma v tem času že oddaljeval od liberalizma in nadaljeval s približevanjem idejam socialne demokracije, prirejene za slovenske razmere. Leta 1907 je v zasebnih pismih že špekuliral o »kmetski social-demokratski stranki, ki bi sporazumno nastopala z delavsko«, in tako zajela kar najširše sloje takratnega primorskega prebivalstva. 9. 3. 1908 je tudi uradno prestopil iz liberalne v Jugoslovansko social-demokratsko stranko (JSDS), kar je povzročilo pravo senzacijo in vrsto napadov ljubljanskih liberalnih časnikov.
Tuma, ki se nikakor ni bal obračunov s svojimi nekdanjimi, vse bolj v prostozidarske in prosrbske vode drsečimi kolegi, je postal ob Etbinu Kristanu eden ključnih mož slovenske socialdemokracije. Po odhodu Kristana v ZDA leta 1914 pa je celo dosegel, da se je sedež vodstva stranke preselil iz Ljubljane v Trst. Najbolj so nasprotja med njim in liberalci prišla do izraza v času 1. svetovne vojne.
Tuma je namreč kot prepričan avstro-slavist ostro kritiziral meščanske »antantofile«, ki so v času množičnega umiranja slovenskih fantov na soški fronti iz varne oddaljenosti simpatizirali ali pa celo skrivaj sodelovali s Srbijo in z Italijo, takratnimi sovražnicami Avstro-Ogrske, s čimer so dejansko pripomogli k tragediji Primorske. V slednji je bil Tuma tudi osebno prizadet, saj so mu Italijani v Gorici porušili tri hiše in uničili večino premoženja.
Po vojni je na novo italijansko oblast v mestu sicer naslovil odškodninski zahtevek in z njim povezano prošnjo za pridobitev državljanstva, a so mu zaradi njegovega dolgoletnega boja za pravice Slovencev oboje zavrnili – tako se je moral leta 1924, pri svojih 66 letih, z družino izseliti nazaj v rodno Ljubljano in si tam ustvariti novo življenje praktično od začetka. A krivica ga ni zlomila.
V Ljubljani je znova odprl odvetniško pisarno, končno pa je imel tudi dovolj časa in priložnosti, da se je z vso strastjo posvetil dejavnosti, ki ga je navduševala že od mladih let – raziskovanju slovenskih Alp. Aktivno se je udejstvoval v Slovenskem planinskem društvu in Turistovskem klubu Skala, na podlagi svojih dolgoletnih pohodov v gore, pogovorov z domačini in preučevanju zgodovinskih virov pa je leta 1929 in 1930 izdal dve knjigi, s katerima je v slovenskem prostoru znova zaoral ledino: »Pomen in razvoj alpinizma« in »Imenoslovje Julijskih Alp«. Dr. Henrik Tuma je umrl v Ljubljani 10. 4. 1935.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
