Avtor: Miran Černec
Dvaindvajsetega oktobra 1873 je bila na pobudo takratnega nemškega kanclerja Otta von Bismarcka ustanovljena »Zveza treh cesarjev«, vizionarska koalicija Avstro-Ogrske, Rusije in Nemčije, ki naj bi Evropi prinesla trajen mir in gospodarski napredek.
Pri zvezi je šlo za obnovo »Svete alianse« iz leta 1815, Bismarck pa je z njo skušal omejiti vpliv, ki sta ga imela na celini kolonialna imperija Velika Britanija in Francija.
V zavezništvo so vstopili nemški cesar Wilhelm I., ruski car Aleksander II. in avstrijski cesar Franc Jožef I.; območje, ki so mu vladali, se je raztezalo od Pacifika do Jadrana, tri cesarstva pa so se med sabo tudi gospodarsko dopolnjevala – Nemci so bili namreč takrat že industrijska velesila, Rusija pa dežela s skoraj neizčrpnimi naravnimi viri.
Velik udarec je zavezništvo doživelo, ko je bil leta 1881 v atentatu umorjen car Aleksander II.; Bismarcku je sicer uspelo ohraniti koalicijo, toda ko je moral leta 1890 še sam zapustiti kanclerski položaj, sta se Nemčija in Rusija začeli politično oddaljevati in končno je Zveza treh cesarjev ugasnila.
Kot je predvideval Bismarck, so Ruse v svoj tabor takoj nato privabili Francozi in Britanci; okoli Nemčije se je sklenil antantni obroč in pot je bila tlakovana za katastrofo 1. svetovne vojne.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.