Avtor: Miran Černec, L. B.
Po izročilu se je 2. marca 480 rodil Benedikt Nursijski, krščanski svetnik in zavetnik Evrope. Čas, v katerem je živel, je bil morda čas največjih preizkušenj stare celine v njeni zgodovini.
Neposredno po propadu Zahodnega Rimskega cesarstva, ko so še zadnji ostanki antične evropske civilizacije tonili v kaos in temo, se je Benedikt – čeprav sin bogate rimljanske plemiške družine – v mladih letih odpovedal posvetnemu življenju ter se kot puščavnik zatekel v molitev in kontemplacijo.
Sčasoma je pridobil sloves svetega moža, ki je številnim prinašal upanje v dobi propadanja, amoralnosti in nasilja, ter okoli sebe zbral skupnost tovarišev somišljenikov. Eno od ključnih Benediktovih spoznanj je bilo tisto o medsebojnem dopolnjevanju kontemplacije in akcije oz. molitve in dela (ora et labora).
Ta in drugi napotki, ki jih je zapustil sobratom, so po njegovi smrti postavili temelje zahodni krščanski duhovnosti in močno oblikovali Evropo za več kot 1000 let.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
