Avtor: Miran Černec
24. 10. 1648 se je s podpisom mirovnih sporazumov v Münstru in Osnabrücku končala tridesetletna vojna – ena najtemačnejših epizod v zgodovini Evrope in vse do 20. stoletja najbolj smrtonosen oboroženi konflikt na stari celini. Prekinitev sovražnosti med Svetim Rimskim cesarstvom, Francijo, Švedsko in njihovimi zavezniki je bila del svežnja mirovnih sporazumov, ki so jih med januarjem in oktobrom 1648 sprejele tudi druge evropske države in je znan pod skupnim nazivom »Westfalski mir«.
Le-ta je po 30 letih vojnih strahot v osrčje Evrope res prinesel mir, vendar je v sebi že nosil klice prihodnjih spopadov – pomenil je namreč de facto razkosanje Svetega Rimskega cesarstva, nekoč najmočnejše kontinentalne države, kar je Srednji Evropi kasneje prineslo še mnogo gorja. Tridesetletna vojna, ki je demografsko opustošila dežele med Alpami in Baltikom, se sicer pogosto prikazuje kot verski spopad med katoliškimi in protestantskimi kristjani, a je to le delno res.
Mnogo bolj je šlo za posvetni boj za moč, oblast in interese posameznih držav, pri čemer verska pripadnost ni igrala najpomembnejše vloge – tako sta se denimo med vojno na nasprotnih straneh znašli tudi dve uradno katoliški državi, Francija in Sveto Rimsko cesarstvo, in konflikt med njima je zaznamoval Evropo še za stoletja. Začetna salva vojne pa je gotovo izšla iz nestrpnosti med dvema krščanskima veroizpovedma v samem cesarstvu: iz nezadovoljstva čeških protestantskih plemičev nad izvolitvijo strogo katoliškega habsburškega nadvojvode in kasnejšega cesarja Ferdinanda II. za češkega kralja.
Češki stanovi, ki so bili že od husitskih časov nastrojeni proti katolicizmu, so Ferdinandov sicer legitimni vzpon na prestol sprejeli s skepso. Habsburžan je namreč v tem času v svojih dednih avstrijskih in slovenskih deželah že izvajal protireformacijo in sumili so, da ima enake načrte tudi za Češko. Končno so 23. 5. 1618 protestantski plemiči v Pragi vrgli skozi okna mestne hiše 2 cesarjeva osebna odposlanca, oba katoličana, in s tem dali vedeti, da Ferdinandove oblasti ne priznavajo – in čeprav tega niso mogli slutiti, so na ta dan sprožili eno najbolj uničujočih vojn vseh časov.
V vse bolj napeti situaciji v cesarstvu, katerega vladar je bil goreč katoličan, njegov severni del pa večinsko protestantski, sta nato obe strani začeli iskati zaveznike. Ferdinand se je obrnil na svojega nečaka, španskega kralja Filipa IV., češki stanovi pa so novembra 1619 za novega kralja izvolili protestanta Friderika V. Pfalškega. Odnosi med sprtima stranema so se v letu dni tako zaostrili, da je 8. 11. 1620 v okolici Prage prišlo do prve velike bitke dolgotrajne vojne, do bitke na Beli gori.
Katoliška vojska, sestavljena iz cesarskih in španskih sil, je tam povsem razbila češke protestantske upornike, dala njihove preživele voditelje obglaviti, preostale vidnejše protestante pa izgnati iz dežele. Toda tisto, kar se je sprva zdelo kot učinkovita zadušitev upora in zmaga katoliške strani, je dejansko pomenilo le začetek konflikta. Po dogodkih na Češkem so se proti Habsburžanom namreč dvignile skoraj vse protestantske dežele Evrope, od Nizozemske do Danske, Anglije in Škotske, seveda pa tudi protestanti znotraj samega cesarstva.
Obkoljeni srednjeevropski imperij se je nato v prvem desetletju vojne branil dokaj uspešno – največ zaslug za to pa ni imel cesar Ferdinand II., temveč njegov genialni češki vojskovodja Albrecht von Wallenstein, sam spreobrnjenec iz protestantske v katoliško vero in eden od najpremožnejših ljudi v Evropi. Wallenstein je med letoma 1625 in 1629 učinkovito porazil vojaško odpravo Dancev v severno Nemčijo, tudi v vseh kasnejših spopadih pa je bil ključni mož cesarskih sil. Vendar je celo on – še posebej potem ko sta v vojno leta 1630 vstopili Švedska in Saška, slednja kot ena od vodilnih protestantskih dežel cesarstva – začel spoznavati, da bo konflikt trajal še desetletja in povzročil neizmerno uničenje.
Wallenstein je tako leta 1633 že skušal skrivaj skleniti premirje s Švedi in bi se bil s svojo vojsko očitno pripravljen tudi upreti habsburškemu vladarju. Toda 25. 2. 1634 je bil, verjetno na željo Ferdinanda II., umorjen v češkem Chebu. Odstranitev njegovega ključnega vojskovodje pa se za Habsburžana ni izkazala za pametno potezo. Ko je namreč leta 1635 v vojno proti cesarstvu na strani protestantskih držav stopila še katoliška Francija, se je začela 13-letna agonija, ki je osrednjo silo Evrope le spravila na kolena. Na srečo Habsburžanov se večina krvavih spopadov sicer ni odvijala v njihovih dednih deželah na jugu cesarstva. Toda njegov severni del, današnja Nemčija, Šlezija in Pomorjanska torej, je bil opustošen.
Nekatere od teh pokrajin so med vojno izgubile več kot dve tretjini prebivalstva, celotno ozemlje današnje Nemčije pa vsaj polovico. Predvsem civilisti so bili izpostavljeni nenehnemu ropanju in masakriranju zdaj enih zdaj drugih vojská, trajna lakota in izbruh nalezljivih bolezni pa sta privedla še do ene, s tridesetletno vojno povezane neslavne epizode – lova na čarovnice.
Čeprav je »Westfalski mir«, po katerem se je iz cesarstva izločila Nizozemska, Francija pa mu je iztrgala Alzacijo in Lotaringijo, pomenil konec vojne, je slednja predvsem za Nemce pomenila kolektivno travmo, ki se ni zacelila še več generacij. Spomin na strašne dogodke, izhajajoče iz verske in narodne neenotnosti ter vpletanja tujih sil, je nato odigral veliko vlogo pri vzponu nemškega nacionalizma v 19. in 20. stoletju – kar pa je imelo za Evropo znova usodne posledice.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
