Avtor: Miran Černec, L. B.
V Brest-Litovsku je bil 3. marca 1918 med predstavniki komaj ustanovljene Sovjetske zveze in centralnih sil sklenjen sporazum, s katerim so se nehale sovražnosti na vzhodni fronti 1. svetovne vojne.
Sporazum je bil predvsem za cesarsko Nemčijo na videz popoln uspeh; po odstopu ruskega carja spomladi 1917 in po boljševiški revoluciji jeseni istega leta so Nemci na Vzhodu namreč suvereno obvladovali položaj ter zasedali obsežna ozemlja na Poljskem, v baltskih deželah in Ukrajini – sporazum v Brest-Litovsku je to stanje le formaliziral.
Voditelji Sovjetske zveze, ki se je po rdečem prevratu novembra 1917 znašla v krvavi državljanski vojni, so vse sile posvečali notranjemu obračunu s protirevolucijo, zato so se bili pripravljeni brez boja odpovedati zahodnemu delu nekdanje carske Rusije; Nemcem so tako prepustili Poljsko in Litvo, medtem ko so Ukrajina, Finska, Estonija in Latvija dobile pravico do samoodločbe.
Za Nemce je sporazum pomenil zmago na vzhodni fronti in le 18 dni kasneje so skušali z veliko pomladno ofenzivo k premirju na Zahodu prisiliti tudi Francoze in Britance; vendar so se pri tem usodno ušteli – če bi bili milijon vojakov, ki so jih po sporazumu v Brest-Litovsku pustili na Poljskem in v Ukrajini, poslali v boj na zahodno fronto, bi jim zelo verjetno uspelo zlomiti odpor Francozov, si izboriti častno premirje, ali pa celo dobiti vojno.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
