Avtor: Miran Černec
Pod turško oblastjo se je 4. februarja 1804 v Beograjskem pašaluku odvila t. i. seča knezov, zverinski pokol 72 srbskih voditeljev, ki je v deželi privedel do prve velike vstaje proti Turkom.
Srbi so se sicer skušali Osmanov otresti že vsaj v času balkanskih kampanj princa Evgena Savojskega in kasnejših habsburških vojnih pohodov, a jim to ni uspelo in do začetka 19. stoletja so bili morda v slabšem položaju kot kadarkoli prej; pod peto dahij, odpadniških janičarjev, ki so v pašaluku takrat vladali s krvavim nasiljem celo mimo volje turškega sultana, so razmere postale nevzdržne.
Tako je nekaj domačih knezov na čelu z Alekso Nenadovićem leta 1803 skrivaj pisalo poveljniku avstrijske vojske v Zemun, da bi ga prosilo za vnovično posredovanje v deželi – toda njihovo pismo so prestregli dahije in sledilo je strašno maščevanje.
Janičarji so kmalu izsledili in 4. februarja 1804 obglavili 72 srbskih voditeljev, od duhovnikov do trgovcev in županov, s čimer so nameravali zatreti vsak nadaljnji odpor.
Zgodilo pa se je ravno nasprotno; le 10 dni po pokolu so namreč Srbi pod vodstvom Đorđa Petrovića – Karađorđa razglasili začetek velike ljudske vstaje – in slednja je v končni fazi res pripeljala do njihove osvoboditve izpod osmanskega jarma.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
