Avtor: Miran Černec
Na pravoslavno svečnico, 14. februarja 1804, je bil na ljudskem zboru v Orašcu razglašen začetek velikega upora Srbov proti turški oblasti. Vstaja, ki je pod vodstvom Đorđa Petrovića – Karađorđa trajala 9 let, je bila v marsičem edinstvena ne le v balkanskih, temveč tudi v evropskih okvirih.
Čeprav se je končala tragično, so njene ogromne žrtve do leta 1817 le privedle do ustanovitve avtonomne Kneževine Srbije v okviru Otomanskega sultanata – s tem pa so Srbi kot prvi krščanski narod južno od Donave po stoletjih osmanskega jarma nepovratno stopili na pot obnovitve svoje narodne suverenosti in državnosti.
Srbi so se sicer že pred Karađorđevim uporom večkrat skušali otresti Turkov; pravzaprav so to počeli vse od kosovske bitke leta 1389, a ti upori lokalnega značaja niso nikoli resno ogrozili osmanske moči.
To se je spremenilo na začetku 18. stoletja, ko je v Srbijo prodrla zmagovita vojska princa Evgena Savojskega; s pomočjo domačih hajdukov so Avstrijci takrat dodobra potolkli Turke in ostali v deželi med letoma 1718 in 1739, ko je bila Kraljevina Srbija znova vzpostavljena kot kronovina habsburškega cesarstva.
Ta kratki žarek svobode je imel odločilne posledice za Balkan, saj se je sodelovanje med habsburško vojsko in lokalnimi uporniki nato nadaljevalo še desetletja in tako so Avstrijci tudi med avstrijsko-turško vojno 1787–1791 številnim Srbom omogočili vojaško usposabljanje ter jih oborožili – eden od teh hajdukov pa je bil takrat še neznani 25-letni Đorđe Petrović.
Mož, ki je kasneje po Evropi zaslovel kot Karađorđe (slovensko: Črni Jurij), se je v tem času bojeval na strani Avstrijcev kot član srbskih prostovoljnih Freikorps in si v boju proti Turkom prislužil visoka odlikovanja za hrabrost; po koncu vojne se je vrnil na srbsko stran Donave, v Topolo, kjer je preživljal družino kot živinorejec in tihotapec – vse do leta 1804, ko so ga burni dogodki v tedanjem Beograjskem pašaluku povzdignili iz anonimnosti v pravo balkansko legendo.
4. 2. 1804 je namreč v pašaluku prišlo do turškega pokola 72 srbskih voditeljev, ki so ga brez odobritve sultana izvedli lokalni dahije, odpadniški janičarji in dejanski gospodarji dežele.
Z obglavljenjem srbske elite so dahije nameravali zastrašiti prebivalstvo, zlomiti odpor Srbov in pretrgati njihovo navezo z avstrijsko vojsko onkraj Donave – prav ta »seča knezov« pa je dala preživelim domačim velikašem jasen signal, da Turki zlepa ne bodo zapustili Srbije in da jo nameravajo imeti v suženjstvu do konca časov.
Že 10 dni kasneje se je tako v Orašcu sešel zbor županov, kmetov in hajduških vodij, ki naj bi odločil o odzivu na zverinski pokol; mnogi od najvplivnejših in najbogatejših Srbov, ki jim je bilo pod Osmani dobro postlano, se zbora sploh niso upali udeležiti – toda udeležil se ga je takrat 41-letni živinorejec in neuklonljivi domoljub iz Topole Đorđe Petrović.
Tudi zaradi njegovega vpliva je zbor v Orašcu razglasil začetek upora proti dahijam in za voditelja slednjega je bil soglasno izbran prav Karađorđe – z njim na čelu pa se je vstaja, sprva uperjena le proti osovraženim janičarjem, sčasoma razvila v vojno vsega srbskega naroda proti Otomanskemu sultanatu.
Kako brezupen je bil na videz ta boj, pokaže primerjava obeh vojskujočih se strani: ves Beograjski pašaluk je namreč tedaj štel kvečjemu pol milijona duš, od česar je bilo za boj sposobnih moških morda 100.000 – nasproti pa jim je stal eden največjih imperijev na svetu s skoraj neizčrpnimi resursi.
Poleg tega Srbi med večino trajanja vstaje niso mogli računati na svoji stari zaveznici Avstrijo in Rusijo, ki sta bili prav takrat zapleteni v vojno proti Napoleonu – toda Karađorđe in njegovi uporniki se na to niso veliko ozirali.
Potem ko so hitro obračunali z dahijami, so leta 1805 že slavili prvo zmago proti redni sultanovi vojski, si avgusta 1806 v bitki pri Mišaru odprli pot do osvoboditve Beograda in pozimi 1806/1807 res vkorakali tudi v mesto ob sotočju Save in Donave – eden od vrhuncev vstaje je bila 8. 1. 1807 prav Karađorđeva razglasitev Beograda za srbsko prestolnico.
Vse do leta 1809 so imeli Srbi v boju pobudo – vendar turško maščevanje ni bilo daleč. Bolj ko se je namreč Rusija izčrpavala v »napoleonskih vojnah«, bolj agresivni so znova postajali Osmani na Balkanu, in po bitki na Čegru, 31. 5. 1809, kjer so Srbe težko porazili, se je Karađorđeva vojska znašla v defenzivi.
Zadnji udarec srbskim sanjam je maja 1812 zadalo premirje med Turki in Rusi, ki so ga slednji podpisali v pričakovanju Napoleonovega napada na njihovo domovino, spričo katerega niso mogli nadaljevati boja na balkanski fronti – in Srbi so ostali v obrambi proti Osmanom sami.
Do oktobra 1813, ko je sultanova armada znova osvojila Beograd, je bilo vsega konec; sledilo je nepopisno maščevanje, na tisoče mož je bilo poklanih in nabitih na kole, na tisoče žensk posiljenih in neznano število srbskih otrok odpeljanih v suženjstvo.
Sam Karađorđe, ki bi ga Turki gotovo obglavili, če bi jim le padel v roke, se je moral skupaj s 100.000 begunci umakniti čez Donavo na avstrijsko ozemlje, in velika srbska vstaja je bila zadušena. Toda plamen upora je v ponižani deželi tlel dalje …
In čeprav Črnemu Juriju ni bilo dano, da bi ga znova razpihal, je to dve leti kasneje storil njegov nekdanji vstajniški soborec Miloš Obrenović; temu je na ozemlju pašaluka do leta 1817 vendarle uspelo ustanoviti Kneževino Srbijo – z njo pa je tudi za druge krščanske narode južnega Balkana po stoletjih zatiranja posijala luč, ki je v končni fazi privedla do njihove osvoboditve izpod Turkov.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
