Avtor: Miran Černec
Papež Honorij III. je 3. marca 1217 izdal eno od svojih prvih bul, s katero je po desetletjih miroljubnih poskusov za pokristjanjenje poganskih Prusov odobril tudi uporabo vojaške sile.
Prusi in drugi Balti so bili v začetku 13. stoletja še zadnji staroverci v Evropi; sprejetju krščanstva so se kljub številnim misijonarskim odpravam uspešno upirali in povzročali obilo preglavic svojim sosedom – predvsem Poljakom.
Prav slednji so zato prvi pozdravili papeževo pobudo, vendar njihovi križarski poskusi kljub podpori Vatikana niso obrodili sadov in pokrajine ob jugovzhodnem Baltiku so ostajale trmasto poganske.
Leta 1226 je zato mazurski vojvoda Konrad I. povabil v deželo prekaljene borce iz bojev proti Saracenom v Palestini – viteze nemškega oz. tevtonskega križniškega reda. Križniki, ki so še pred samim pohodom s knezom sklenili sporazum, po katerem bi jim pripadla vsa poganom iztrgana dežela, so nato leta 1230 začeli s postopnim osvajanjem pruskega ozemlja.
Po desetletjih spopadov so res zlomili odpor Baltov in v Prusiji ustanovili lastno redovno državo – edino križarsko državo v Evropi. Ob dotoku nemških naseljencev, ki so jih v deželo nato povabili tevtonski vitezi, so se skozi stoletja germanizirali tudi preostali pokristjanjeni Prusi – tako so s srednjeveškim križarskim pohodom ob Baltiku nastali zametki Kraljevine Prusije, ki je stoletja kasneje odigrala ključno vlogo pri nastanku sodobne Nemčije, njena ozemlja pa so ostala kamen spotike med Nemci in Poljaki vse do 2. svetovne vojne.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
