Avtor: Miran Černec
Med 10. in 12. 8. 955 se je pri Lechfeldu (Leško polje) v okolici Augsburga na Bavarskem odvila ena ključnih bitk v zgodovini Evrope, ko so sile krščanskega nemškega kralja Otona I. odločilno porazile vojsko poganskih Madžarov pod vodstvom poglavarja Bulcsúja.
Nomadska madžarska plemena, ki so v 9. stoletju začela prodirati izza Urala v Evropo, so sicer v tem času predstavljala eno najhujših groženj za obstoj zahodne civilizacije. V le nekaj letih so osvojila vso Panonsko nižino, takrat še poseljeno s predniki Slovencev in Slovakov, ter od tam začela ob Donavi prodirati na Zahod, tako da pred njimi kmalu ni bila več varna nobena srednjeevropska dežela.
Po desetletjih roparskih pohodov, ki so močno prizadeli tudi obmejna ozemlja Karantanije, se jim je končno zoperstavil kralj Oton I. V usodnem trenutku je poenotil štiri nemške plemenske vojvodine – Saško, Frankovsko, Švabsko in Bavarsko (v okvir slednje je takrat spadala tudi Karantanija) –, sklenil zavezništvo s češkim vojvodo Boleslavom ter 10. 8. 955 z okoli 9.000 konjeniki prispel pred Augsburg, ki so ga oblegali Madžari.
V izredno krvavi, tri dni trajajoči bitki sta se obe vojski skoraj medsebojno izničili, a izgube na madžarski strani so bile hujše in Oton I. je slavil veliko zmago. Po bitki pri Lechfeldu zdesetkani Madžari nikoli več niso zbrali podobne sile za vdor v osrednjo Evropo in končno so leta 1000 še sami sprejeli krščanstvo ter se vključili v zahodni kulturni krog – zmagoviti kralj Oton I., ki je v boju proti skupnemu sovražniku združil Sase, Bavarce, Franke in Alemane, pa do danes velja za očeta enotnega nemškega naroda.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
