Avtor: Miran Černec
15. 5. 1225 je papež Honorij III. pozval h križarskemu pohodu v takratno Banovino Bosno. To je bil eden od več poskusov Rima, da bi na Zahodnem Balkanu izkoreninili t. i. Bosansko cerkev, skrivnostno občestvo slovanskih kristjanov, ki je v nedostopnih krajih osrednje Bosne pridobilo velik vpliv ob koncu 12. stoletja v času vladanja bana Kulina.
Bosna, ki je takrat uradno sicer spadala v okvir Kraljevine Ogrske, je zavoljo svojega hribovitega terena ohranjala visoko stopnjo neodvisnosti in postala nekakšna »nikogaršnja zemlja« med katoliškim zahodom in pravoslavnim vzhodom; med delom njenega krščanskega prebivalstva so se tako sčasoma razširile ideje in prakse, ki jih je Vatikan dojemal kot krivoverske, kar je vodilo v stoletja sporov in poskusov podreditve.
Na papeške pozive so vladarji Kraljevine Ogrske leta 1235 v Bosno res organizirali križarski pohod, ki je trajal 6 let, čemur so sledila prizadevanja dominikanskih in frančiškanskih redovnikov, da bi deželo dokončno spreobrnili v katolištvo. Čeprav so ob tem dosegli nekaj uspehov in čeprav so se vladarji kasnejše Kraljevine Bosne vsaj javno razglašali za katoličane, delovanje Bosanske cerkve nikoli ni povsem zamrlo; njeni pripadniki in starešine so v srednjeveški Bosni ohranjali precejšen vpliv, vse dokler ni dežela leta 1463 padla pod Turke.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
