Avtor: Miran Černec
13. 12. 1545 se je v Trentu na Tirolskem začel Tridentinski koncil, na katerem se je skušala reformirati in svoje notranje razlike zgladiti Katoliška cerkev v zelo burnem obdobju – namreč 28 let po tem, ko je nemški menih Martin Luther sprožil začetek protestantske reformacije v deželah Sv. Rimskega cesarstva.
Čeprav sta si tako Vatikan kot cesar Karel V. sprva prizadevala preprečiti popoln razkol med katoličani in protestanti, se je koncil, ki je z občasnimi premori trajal 18 let in so mu predsedovali trije zaporedni papeži, vendarle začel prepozno, da bi lahko odpravil vse točke spora med takratnimi evropskimi teologi.
Na eni strani je prinesel poenotenje katoliške doktrine, na drugi pa je le še poglobil prepad do »heretičnih« protestantov. In ko se je leta 1563 končal, so bila tla godna za začetek protireformacije. Spor med obema frakcijama zahodnega krščanstva se je tako ohladil šele po desetletjih vzajemnih preganjanj, verske nestrpnosti in uničenju, ki ga je prinesla tridesetletna vojna 1618–1648.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
