Avtor: Peter Colnar
Na 5. kongresu ZKS, ki se je začel 17. marca 1965 v Ljubljani, so govorili o mednacionalnih odnosih v Jugoslaviji. Po sporih in spopadih v jugoslovanskem političnem vrhu v prvi polovici leta 1962 se je odnos med reformisti in centralisti umiril, a »bitko« so dobili drugi. Ustava SFRJ, sprejeta aprila 1963, je namreč vsebovala rešitve, kakršne so glede državne ureditve zagovarjali centralisti.
Najvidnejši zagovornik centralizma Aleksander Ranković je postal podpredsednik države, hkrati pa je v partijski hierarhiji ostal njen “kadrovik”, tako da je bila zveza komunistov v veliki meri v njegovih rokah. Zaradi svoje povezave z Udbo je v resnici imel največjo moč.
S svojo vzporedno politiko je pravzaprav že ogrožal Titov položaj. Želel je postati njegov naslednik tudi v vrhu zveze komunistov, to pa je kvarilo odnos med njim in Edvardom Kardeljem. V ospredju je bilo vprašanje Titovega naslednika na čelu partije, saj naj bi bil Tito zagrozil z odstopom s položaja generalnega sekretarja ZKJ. Kardelj je postal predsednik Skupščine SFRJ in je Tita prepričal o odpiranju vprašanja mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji.
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija.
